Fran

1. 1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša; muren se oglaša v travi; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom
   // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli; z morja se oglaša ladijska sirena; vesela pesem se oglaša po vinogradih; v dolini se oglaša zvon
2. 2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami
3. 3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša
4. 4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša; dvom se oglaša v njem; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest
6. 6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal; takrat so se začeli oglašati snubci
   ● ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja

oglašajóč se -a -e: oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

ogrešíti se pregrešiti se: ogrešiti se zoper zakon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. narediti kaj manj neprijetno, manj hudo: olajšati komu bolečine, trpljenje; olajšati položaj brezdomcev po potresu; olajšati si bridko usodo / to bo njegovo stališče olajšalo
   // narediti kaj manj naporno, težavno: olajšati prehod čez reko; udobni avtobusi so olajšali vožnjo; olajšati si delo s stroji
   // narediti kaj manj zapleteno: olajšati razvoj medsebojnih odnosov; zamrzniti viruse in s tem olajšati njihovo proučevanje; z novimi predpisi olajšati uvoz sadja
2. 2. narediti manj težko: z izločitvijo nepotrebnih predmetov so zelo olajšali nahrbtnike; olajšati si tovor
   ● ekspr. avto mu je kar precej olajšal denarnico zanj je potrošil precej denarja; ekspr. v temni ulici so ga olajšali za denar so mu ga vzeli, so ga oropali; ekspr. znanci so ga olajšali za nekaj steklenic vina so mu jih popili; ekspr. olajšati si dušo, srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si zmanjšati duševno bolečino

olájšati se ekspr.  
1. 1. rešiti se občutka krivde: s tem da je povedal resnico, se je zelo olajšal / olajšati si vest
2. 2. pog. opraviti potrebo: šel je za plot, da bi se olajšal / olajšati si mehur opraviti malo potrebo

olájšan -a -o: olajšan velike teže; obdelava zemlje je s stroji olajšana; prisl.: olajšano vzdihniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: s tem dejanjem je omadeževal svojo čast; omadeževal je očetovo ime osramotil
   // omadeževati dušo, vest
   // povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: omadeževati spomin na koga
2. 2. v nekaterih religijah narediti, povzročiti, da postane kdo (obredno) nečist: kogar se dotakne tak človek, ga omadežuje; ker je jedel svinjsko meso, se je omadeževal
   ● ekspr. omadeževati si roke s krvjo koga biti kriv smrti koga; ubiti, umoriti ga

omadeževán -a -o: omadeževan človek, ugled

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute
2. 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave; omamiti se z mamilom
3. 3. knjiž. olajšati, omiliti: omamiti bolečino
4. 4. med. narkotizirati: omamiti bolnika z injekcijo
   ● ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde

omámljen -a -o: ni mrtev, samo omamljen je; omamljen od mamil, petja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet
   ● ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala
2. 2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi

omóten stil. omóčen -a -o: omoten od dima, pijače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. postati nem: po hudi bolezni je onemel in oglušel
2. 2. nav. ekspr. nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti: kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu; pren. moja vest ni nikoli onemela; začutila je, kako je vse onemelo v njej
3. 3. ekspr. postati zelo presenečen, začuden: onemel je pred njeno lepoto; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja zelo se začuditi
4. 4. knjiž. utihniti: ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo v planinah postane mirno, tiho
   ♦ lingv. nenaglašeni samoglasnik včasih onemi se ne izgovarja več

onemèl in onemél -éla -o: onemel je obstal pred očetom; onemele gore; onemele ptice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli; za bolečine je že otopel
2. 2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti
   // pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel; vest jim je že čisto otopela
3. 3. redko postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli

otopèl in otopél -éla -o: ostali so neprizadeti, otopeli; čustveno otopel človek; otopel za lepoto; prisl.: otopelo strmeti predse

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. narediti topo, manj ostro: otopiti rezilo / otopiti ostre robove kamna
2. 2. povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje: dolgotrajna bolezen je otopila čute; alkohol mu je otopil živčevje
3. 3. povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj: trdo življenje ga je otopilo
   // povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki: dogodek mu je otopil občutek krivde / to okolje mu je otopilo vest

otopljèn -êna -o: otopljena konica; njena čustva so bila nekam otopljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. delati hrano (bolj) užitno z delovanjem vročega zraka, vroče maščobe: zna zelo dobro peči; pri tej hiši velikokrat pečejo / peči za praznike / ta pekarna peče tudi ob sobotah
   // imeti hrano v prostoru z vročim zrakom, v vroči maščobi, da postane (bolj) užitna: peči flancate, kruh, pecivo; meso se že peče / peči na masti, olju; peči na ražnju; peči v peči, pečici, pokriti posodi
2. 2. povzročati občutek bolečine zaradi prevelike toplote: razgret asfalt ga je pekel v podplate; sonce ga je zelo peklo; sramota ga je pekla kot žerjavica / sonce je peklo
3. 3. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih stvari: česen peče v jezik; kopriva, poper peče / luč ga peče v oči; solze so jo pekle v očeh / rana ga peče; peče ga žulj na nogi / oči ga pečejo; zgaga me peče; brezoseb. peče me v prsih
   // ekspr. povzročati duševne bolečine: pekel ga je denar, ki ga je prejel; neuspeh ga peče; peklo ga je, da ni ugovarjal pravi čas; to ga hudo, strašno, v dno srca peče
   ● ekspr. vest ga peče ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; redko peči opeko žgati; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj

pêči se ekspr.  biti, zadrževati se na soncu, v vročini: ves dan so se pekli na pesku / peči se na soncu

pekóč -a -e: pekoč občutek; tekočina pekočega okusa; pekoči žarki sonca; začutiti pekočo bolečino; pekoča paprika; pekoča rana; prisl.: pekoče se zavedati česa; pekoče vroč

pečèn -êna -o: premalo pečen kruh; obirati pečenega piščanca; pečeno meso
● šalj. novo pečeni strokovnjak novopečeni; ekspr. kuhan in pečen je pri njih pogostokrat, dostikrat je pri njih; ekspr. če se zamerim temu, sem pečen za zmerom bom vedno čutil njegovo jezo; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; sam.: imaš kaj pečenega za prigrizek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: pogrezati krsto v jamo; pogrezati vedro v vodnjak
   // redko delati (bolj) globoko; poglabljati: pogrezati rečno strugo; jama se pogreza
2. 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročanje stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga pogreza v spanje; pogrezati se v dremavico; bolnik se pogreza v nezavest; mesto se pogreza v temo / pogrezati se v zmotah
   // spravljati, pehati: spoznanje ga pogreza v grozo; ta vest ga pogreza v obup, žalost; s pijančevanjem se vedno globlje pogreza v dolgove

pogrézati se nav. ekspr.  
1. 1. postajati nižji: žimnica se pod njegovo težo kar pogreza / dno se pogreza
   // pomikati se v navpični smeri navzdol: hiša se je začela pogrezati; ladja se počasi pogreza tone, se potaplja
   // pogrezati se do kolen v blato; v mehkih blazinah se kar pogreza
2. 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: pogrezati se v branje, delo, študij / pogrezala sta se vsak v svoje misli; pogrezati se vase
   ● ekspr. sonce se že pogreza v morje zahaja za morskim obzorjem; ekspr. njihovo gospodarstvo se vedno bolj pogreza propada

pogrezajóč -a -e: pogrezajoča se ladja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti; pomiriti bolnika; fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili; pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce
2. 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede; le s težavo ju je pomiril; pomiriti se brez pravde; pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante
3. 3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo; šel je na deželo, da bi se pomiril
   // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilo

pomiríti se 
1. 1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo
2. 2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem

pomírjen -a -o: pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. navadno s skrčenim kazalcem večkrat zapovrstjo udariti po vratih kot prošnja za vstop: preden vstopiš, potrkaj; močno, tiho potrkati; brezoseb. sredi noči je potrkalo / potrkati na okno, vrata / s pestjo potrkati po vratih
2. 2. večkrat zapovrstjo narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: potrkati s peto ob tla; potrkati po sodu, če je poln / žolna potrka s kljunom po deblu; prijel ju je za lase in potrkal z glavama skupaj / prijateljsko ga je potrkal po rami potrepljal
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se, nastopiti: v njem je potrkala topa bolečina / bolezen, zima je potrkala na vrata se je začela; sočutje je potrkalo na njeno srce začutila je sočutje
   ● za zdaj je še kar zdrav, moram potrkati upam, da bo še naprej; po ljudskem verovanju potrkati po čem, da ne bi imela ta izjava negativnih posledic; kozel, oven ga je potrkal napadel z glavo, rogovi; ekspr. potrkati na srce, vest koga skušati mu vzbuditi čustva, čut za pravičnost; ekspr. potrkaj znova na vrata založbe, pri založbi, če imajo kaj dela zate vprašaj pri založbi; ekspr. drugje potrkaj, tu ne bo nič vprašaj, prosi

potŕkati se v zvezi z na, po  s trkanjem, rahlim udarjanjem po določeni stvari izraziti to, kar določa sobesedilo: pameti jim manjka, se je potrkal po čelu; to za nas ni nič, se je potrkal po denarnici; to smo pa mi, se je potrkal po prsih / ekspr. skesano se potrkati na prsi priznati krivdo

potŕkan -a -o etn.  pri katerem plesalec udarja z nogami ob tla: potrkani ples; potrkana polka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. lit. pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro: pravljica pripoveduje o treh bratih; otroci radi berejo, poslušajo pravljice; bilo je lepo kot v pravljici zelo; dve leti sta živela kot v pravljici zelo srečno, brez skrbi
   // ljudske pravljice; živalske pravljice v katerih nastopajo poosebljene živali
   // Andersenove pravljice; pren., ekspr. ali je bila ta čudovita glasba res samo pravljica
   // navadno s prilastkom po taki pripovedi ustvarjeno umetniško delo sploh: filmska, glasbena pravljica / Shakespearova Zimska pravljica
2. 2. ekspr. neresnična izjava, pripoved: njegovi pravljici nihče ne verjame; take pravljice pripoveduj komu drugemu / kdo si je izmislil pravljico, da nas bodo napadli laž, lažno vest; morda je pa le nekaj resnice v pravljicah o njem govoricah
3. 3. kar je zelo lepo, čudovito: pisane barve, utripajoče luči, vodometi — vse to je ustvarilo pravljico / pog. in njihova vila! Pravljica, ti pravim
4. 4. pripoved, izročilo o kakem zgodovinskem dogodku, osebi, navadno z izmišljenimi, domišljijskimi sestavinami: ti podatki potrjujejo pravljico, da so tu nekdaj živeli Huni; pravljice o turških napadih
   ● ekspr. parna lokomotiva bo kmalu le še pravljica kmalu ne bo več v rabi; ekspr. ta stara pravljica se je pri njih že večkrat ponovila to se je pri njih že večkrat zgodilo; ekspr. takrat je doživljal pravljico svojega življenja najlepše, najsrečnejše obdobje; ekspr. ne misli, da boš dobil princeso iz pravljice izjemno lepo, dobro žensko (za ženo)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. povzročiti, da postane kdo buden; prebuditi: ropot ga je predramil; predramiti otroka; predramil se je in prižgal luč; pren., ekspr. mesto se je predramilo v čudovitem sončnem jutru
   // v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: predramiti iz počitka; predramiti se iz nezavesti / predramiti iz zamišljenosti / predramiti koga iz pasivnosti
   // ekspr. povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: predramiti delavske množice
2. 2. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: predramiti v kom čut za solidarnost; v njem se je predramila humoristična žilica / odgovor je predramil v njem staro jezo

predrámljen -a -o: otrok je čisto predramljen; predramljena vest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. zasledovati koga z namenom uničiti ga ali mu onemogočiti delovanje: gestapo ga je preganjal; preganjati krivoverce, sovražnike; preganjati uživalce mamil; preganjajo ga kot divjo zver
   // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: skušal mu je preganjati neprijetne misli; le s težavo ji je preganjal spanec / z žganjem preganja prehlad; s pesmijo si preganja skrbi
2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati neprijeten občutek, skrb: krivda ga preganja; strah pred smrtjo jo preganja / občutek nesreče jih še vedno preganja / še dolgo so ga preganjale fantove začudene oči / ta problem ga že nekaj časa preganja zelo razmišlja o njem
   // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: utrujenost ga preganja; žalost jo preganja je žalostna
   // vse življenje ga preganja nesreča
3. 3. ekspr., v zvezi s s, z nadlegovati, vznemirjati: preganja ga s svojim pripovedovanjem; kar naprej ga preganja z vprašanji
4. 4. ekspr. poditi (stran), odganjati: ne hodi od doma, saj te nihče ne preganja / preganjati dim, soparo
5. 5. ekspr. loviti, goniti: pes preganja zajca / šli so preganjat srnjaka
   ● ekspr. vedno jo čas preganja ima premalo časa za kako delo; ekspr. vest ga preganja ima neprijeten občutek zaradi krivde; knjiž., ekspr. mrak preganja dan mrači se; ekspr. preganjati dolgčas dolgočasiti se; ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas; ekspr. mačka preganjati prizadevati si za boljše počutje, razpoloženje po nezmernem uživanju alkohola

pregánjati se ekspr.  
1. 1. poditi se, divjati: otroci se ves dan preganjajo okoli hiše / jate krokarjev se preganjajo po nebu / malo je doma, z babnicami se preganja
2. 2. zelo se truditi, mučiti: celo življenje se je preganjala z delom, otroci ji pa tako vračajo

pregánjan -a -o: preganjan človek; preganjana zver, žival

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha
   1. a) delovati: prekiniti dovod bencina; prekiniti električni tok / prekiniti telefonsko zvezo / publ., z orodnikom prekiniti z dobavo
   2. b) obstajati, trajati: prekiniti molk, tišino / splošno veselje je prekinila vest o hudi nesreči
   3. c) navadno s prislovnim določilom za določen čas biti, potekati: burja tu za več dni prekine promet; prekiniti govor s ploskanjem; prekiniti igro, tekmo / prekiniti dopisovanje; prekiniti diplomatske stike s tujo državo
2. 2. za določen čas česa ne nadaljevati: raziskovalci so prekinili delo v jami; oddajo, sejo nekajkrat prekiniti / moral je prekiniti dopust; študij je prekinil za dve leti
3. 3. povzročiti, da kdo česa ne pove do konca: prekiniti govornika; vem, kaj boš rekla, jo je prekinil; prekiniti profesorja sredi predavanja
4. 4. narediti presledek, presledke v čem strnjenem: prekiniti črto
5. 5. publ., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: z njim je prekinil / s temi metodami smo dokončno prekinili / prekiniti s tradicijo
   ● publ. v tej državi še niso prekinili ognja, z ognjem še trajajo boji; pog. prekinila je s fantom ni več v ljubezenskem odnosu z njim
   ♦ jur. prekiniti obravnavo; prekiniti delovno razmerje; med. prekiniti nosečnost

prekínjen -a -o: na šivih prekinjen vzorec; kulturni razvoj je bil s tem za dolgo prekinjen; nadaljevati prekinjeno igro; zveza z mestom je prekinjena
♦ avt. prekinjena črta črta vzdolž ceste, čez katero voznik sme zapeljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. razglasiti kaj za neveljavno: vlada je preklicala vrsto ukrepov; preklicati imenovanje, oporoko, pooblastilo / preklicati ček; dati preklicati izgubljene dokumente; preklicati v časopisu
2. 2. razglasiti vest, trditev za neresnično, navadno v časopisu: preklicati novico; zahtevali so, da obrekovanje prekliče; preklicati žalitev / ekspr. prekliči, kar si rekel, drugače boš tepen / javno preklicati
3. 3. z izjavo sporočiti prenehanje vztrajanja pri čem: preklicati sklep / preklicati odpoved, odstop / preklicati (svojo) udeležbo na dirkah odpovedati
   // prenehati priznavati kaj, odpovedati se čemu: pod grožnjo grmade je preklical svoje prepričanje; prigovarjal jim je, naj prekličejo zmote
4. 4. razglasiti prenehanje odgovornosti za dejanje kake osebe v zvezi s premoženjem: preklicati svojega moža; zagrozil je sinu, da ga bo preklical
   // jur. odvzeti poslovno sposobnost: sodišče ga je preklicalo zaradi pijanstva
5. 5. jur., nekdaj odvzeti pravno varstvo: preklicali so ga in izgnali

preklícan -a -o 
1. 1. deležnik od preklicati: preklicana žalitev; preklicano pooblastilo
2. 2. presnet, preklet: zaradi teh preklicanih vozičkov ne bodo dosegli norme; niti en dan nam to preklicano vreme ni prizaneslo

preklícano prisl.  
1. 1. zelo, hudo: preklicano smo se trudili; nanjo je bil preklicano ponosen; preklicano dolgo je trajalo
2. 2. v medmetni rabi izraža presenečenje: preklicano, težko je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

1. 1. jemati breme, težek predmet s česa: razbremenjevati tovorno vozilo; pren. s pripovedovanjem si je razbremenjeval vest
2. 2. delati, da ima kdo manj dela, dolžnosti: gospodinjski stroji razbremenjujejo zaposlene ženske / razbremenjevati koga skrbi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.