- I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka nád- (ȃ)
- 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: nad naše kraje doteka hladen zrak; balon se je dvignil nad oblake; skloniti se nad otroka / obesek za nad vrata / zavihati rokave do nad komolca; pren. hotel se je vzdigniti nad druge; nesreča pride nadme
- 2. za izražanje premikanja, usmerjenosti s sovražnim namenom: iti z gorjačo nad koga; iti nad petelina; planiti nad sovražnika; elipt. ne upa se nadenj
- 3. za izražanje presežene mere: plačati je moral nad tri tisoč dinarjev; tehta nad sto kilogramov; gore, visoke nad dva tisoč metrov / star nad trideset let; čakati nad dve uri
// ekspr. za izražanje visoke stopnje: ni ga hinavca nad njega
- II. z orodnikom
- 1. za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: letalo kroži nad mestom; sklanjati se nad načrti; nad Slovenijo je visok zračni pritisk
// za izražanje višjega položaja v bližini česa: obrvni lok nad očmi; noga nad kolenom / voda nad jezom; tik nad studencem / Šentvid nad Ljubljano; pren. stati visoko nad strankarskimi prepiri
// za izražanje nadrejenosti: gospodovati, vladati nad kom; imeti predstojnike nad seboj; poveljstvo nad četo / zmaga nad fašizmom; pren. grad gospoduje nad dolino - 2. za izražanje presežene mere: proizvodnja je nad republiškim povprečjem; prodaja se nad resnično vrednostjo
// ekspr. za izražanje visoke stopnje: skopuh nad skopuhi - 3. za izražanje področja (duševne) dejavnosti: zmotiti se nad prijateljem; maščevati se nad sovražnikom; zamisliti se nad vsebino romana; pregled nad položajem / rohneti, vpiti nad kom
- 4. za izražanje vzroka za čustveno stanje: jokati, vzdihovati nad kom; uživati nad nesrečo bližnjega; zgražati se nad nedostojnim početjem; veselje nad dogodkom; razočaranje nad kom
● ekspr. pameten nad svoja leta bolj, kakor bi se pričakovalo glede na njegovo starost; pog. zmerom je nad menoj me nadleguje s svojimi predlogi, zahtevami; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; prim. nadvse
- 1. za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: letalo kroži nad mestom; sklanjati se nad načrti; nad Slovenijo je visok zračni pritisk
Zadetki iskanja
- 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter: ta konj je nagel; nagel kot blisk, kot misel
// ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika - 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter: nagla peka
- 3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter: želi si nagle obogatitve; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni
// nagla smrt - 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenju
● pog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil
♦ jur. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev
- náglo
- 1. prislov od nagel: čas naglo beži; naglo govoriti, stopati; izvoz naglo narašča; naglo se razvijati, spreminjati / pobočja se naglo spuščajo v dolino strmo, na kratki razdalji
- 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; hitro: odgovarjati morate naglo, toda točno; naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl; naglo, naglo, da ne bo prepozno
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko se vrne oče, bo tega naglo konec; ogenj so naglo pogasili; ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj; njemu ne zmanjka tako naglo besed / naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi; sam.: umreti na naglem nahitro; prim. nanaglo
- nagnetèn -êna -o: vlak je bil nagneten z vojaki; ob ograji nagnetena množica se je poslavljala
- nahruméti se reči, povedati veliko takega, kar koga vznemirja: upam, da si se že nahrumel
- 1. dajati živali vodo: napajati krave, ovce; napajajo dvakrat na dan / gnati živino napajat; napajati se na potoku, pri studencu
- 2. nav. ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): sam ne pije, druge pa napaja; napajala sta jo z vinom in žganjem / gostili in napajali so jih ves teden
- 3. nav. ekspr. dajati, dovajati čemu vodo: izvir je tako močen, da bi lahko napajal celo mesto; dolino napaja široka reka / cvetlice je napajala samo rosa
- 4. dovajati gorivo, vodo, potrebno za delovanje, obratovanje: napajati parni kotel; letalo se napaja pred poletom / napajati toplarno s plinom oskrbovati
// elektr. dovajati električno energijo: elektromotor napajajo baterije; jedrska elektrarna bo napajala celotno mestno omrežje; napajati oddajnik / naprave se hitro napajajo
● knjiž., ekspr. napaja jih močna vera v lastne sile in sposobnosti jim daje moč, energijo
♦ metal. napajati ulitek dovajati v livno votlino tekočo litino, da ne nastane lunker
- napájati se knjiž., ekspr. zajemati, dobivati iz česa: realizem se je napajal pri vrelcu resničnega življenja / že stoletja se mladi rod ob pravljicah napaja z lepoto in fantazijo
// naslajati se, uživati: kako se napaja duša ob teh glasovih; željne oči so se napajale ob veseli otroški igri
- 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: napolnjevati prazne posode; s silo napolnjevati kaj
// delati, da prihaja kaj kam: nosači napolnjujejo ladjo s tovorom - 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so le počasi napolnjevali dvorano
- 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo napolnjuje močna svetloba / dolino je nekoč napolnjeval led; glavo mu napolnjujejo težke misli
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnjevala tišina; mračni prostor jih je napolnjeval s tesnobo / zavest, da ji je pomagal, ga je napolnjevala s srečo - 4. ekspr. dajati čemu vsebino, smisel: delo mu napolnjuje življenje
- natêpsti se ekspr. priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: na trg so se natepli ljudje; v dvorano se je nateplo veliko otrok / nad dolino so se natepli gosti oblaki
- 1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi
// biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje - 2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko
// biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo - 3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi
- 4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb
- 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna
- obdajajóč -a -e: dolino obdajajoči vrhovi; občutil je toploto obdajajoče ga vode
- 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo
// imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena - 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo
● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval
- objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke
- 1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča
// ostati v takem položaju- a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi
- b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal
- 2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh
// ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima - 3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah
- 4. redko uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži
● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dlje časa neprebavljena
- obležán -a -o: obležano vino
- 1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem
- 2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge; pren. mesečina je oblivala dolino
// večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje - 3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal
// davili so ga, da so ga oblivale krvave pene - 4. knjiž., redko obhajati, prevzemati: oblivala ga je bolečina, omotica
- 5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo
- odklán -a -o: odklana deščica; odklana skalna plast
- 1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval
// spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje
// škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja - 2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko
- odmíkati se navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja
// prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč
● redko tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj
- odmikajóč -a -e: odmikajoče se vozilo
- 1. tekoč se odstraniti zlasti iz kake posode: ker je imel lonec luknjico, je voda odtekla / kri mu je že skoraj odtekla izgubil je skoraj že vso kri
- 2. v teku oditi: odtekla je po stopnicah
- odtêči in odtêči se tekoč se odstraniti s površine, iz snovi: voda, ki je zalila dolino ob nevihti, še ni odtekla; izkopali so jarke, da bi voda odtekla
- odtêči se zaradi odtekanja tekočine postati manj prepojen z njo: obesiti perilo na prosto, da se odteče
- odtékel -têkla -o: odtekla voda
- odtečèn -êna -o: odtečena voda; odtečeno perilo
- 1. tekoč se odstranjevati zlasti iz kake posode: tekočina na eni strani priteka in na drugi odteka / redko kri odteka iz rane teče
// tu odteka s prahom pomešani zrak odhaja, se odstranjuje - 2. ekspr. odhajati drugam: s teh področij odteka veliko delovne sile
// navadno v zvezi z denar prehajati drugam: denar, dobiček odteka iz podjetja
- odtékati in odtékati se tekoč se odstranjevati s površine, iz snovi: voda, ki je zalila dolino ob nevihti, le počasi odteka; padavine odtekajo podzemsko
- odtékati se zaradi odtekanja tekočine postajati manj prepojen z njo: obešeno perilo se odteka
- odtekajóč -a -e: odtekajoča tekočina; odtekajoča (se) voda
- 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
// s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
// s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca - 2. narediti, povzročiti, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
- b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
- c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
- odtŕgati se ekspr.
- 1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula
// sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila - 2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije
● ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
- odtŕgan -a -o: prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh
● ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez
● ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- ...
- 11
- Naslednja »