Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
korénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koren 4, 5: korenski samoglasnik / korenski glagoli glagoli, ki nimajo glagolske pripone
// korenski eksponent število, ki izraža stopnjo korena; korenska osnova število, iz katerega se računa koren
♦ teh. korenski varek del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov
SSKJ
kót -a m (ọ́) 
  1. 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku
    // jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
    // s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor
    // hitro najde vsak skriven, varen kot
    // manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta
  4. 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota
  5. 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
  6. 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom
  7. 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot
    // kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot
  8. 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
    ●     ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
    ♦     alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja
SSKJ
kozmogóničen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na kozmogonijo: osnova te pesnitve je kozmogonični mit; kozmogonične ljudske pripovedke / Kantova kozmogonična teorija
SSKJ
kritêrij -a m (é) navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje, merilo: določiti kriterij izbora avtorjev za antologijo; uveljaviti nove, strožje kriterije; zadostil je vsem formalnim kriterijem; ocenjevati po objektivnem, subjektivnem kriteriju; splošni kriteriji za določanje pokojnin / sprejema se vse, brez kriterija / upoštevati kriterij lepote, pravilnosti
♦ šport. krožna kolesarska dirka, pri kateri je zmagovalec kolesar, ki doseže največ točk ali ki ima najmanj trideset sekund prednosti
SSKJ
kruhobórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kruhoborce ali kruhoborstvo: osnova njegovemu delu je kruhoborska previdnost / kruhoborski uradnik
SSKJ
libído -a m (ȋ) psih., po Freudu spolni nagon kot osnova vseh nagonov: upadanje libida
♦ med. spolni nagon
SSKJ
ljubézen -zni ž (ẹ̑) 
  1. 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav., ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
    // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
    // spolna ljubezen
    // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja
  2. 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
  3. 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
  4. 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel
    // ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo
    // z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo
  5. 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
    ●     ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
    ♦     rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca
SSKJ
logarítem -tma m (í) mat. količina, ki jo določujeta numerus in logaritemska osnova: izračunati, poiskati logaritem / naravni ali Neperjev logaritem z osnovo e; navadni ali Briggsov logaritem z osnovo 10; karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma; osnova ali baza logaritma število, ki je osnova logaritemskega sistema
// mn., žarg. logaritemske tablice, logaritmovnik: posodi mi logaritme
SSKJ
logarítemski -a -o [təm] prid. (í) nanašajoč se na logaritem: logaritemsko računanje / logaritemska enačba enačba, v kateri nastopa neznanka v logaritmandu; logaritemska funkcija funkcija, v kateri nastopa spremenljivka v logaritmandu; logaritemska baza, osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; logaritemska skala skala, ki temelji na logaritemski funkciji; logaritemska tabela tabela, v kateri so navedena števila in njihovi logaritmi; logaritemske tablice knjiga z logaritemskimi tabelami; logaritemsko računalo ravnilu podobna priprava za računanje, temelječa na logaritmih
♦ teh. logaritemski papir papir z logaritemsko mrežo
SSKJ
merílo -a s (í) 
  1. 1. priprava z označenimi enotami za merjenje: popravljati, pregledovati merila; leseno, zložljivo merilo / milimetrsko merilo
    ♦     teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov
  2. 2. navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje: določiti, uskladiti merila; za merilo so vzeli lansko povprečje; etična, politična merila; ocenjevati po objektivnih, strogih merilih; merila za delitev dohodka
    ●     presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo
  3. 3. razmerje med merami, razsežnostmi kakega področja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami: zmanjšati, zvečati merilo / narediti, narisati v merilu 1 : 100; zemljevid v merilu 1 : 300.000
  4. 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: to je pomembno v državnem, občinskem merilu; v svetovnem merilu je na desetem mestu; v merilu Jugoslavije to ne pomeni veliko za Jugoslavijo, v Jugoslaviji; tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu mednarodni ugled
SSKJ
načêlo -a s (é) 
  1. 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo
    // načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko
    // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila
  2. 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel
  3. 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi
    ●     knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi
    ♦     ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih
SSKJ
nadomésten -tna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. ki prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: nadomestna dejavnost / nadomestni deli; nadomestne surovine / nadomestno stanovanje
    // ki začasno prevzame funkcijo, delo koga drugega: nadomestna igralka / svojo nadomestno mater je imel kar rad
    ♦     jur. nadomestna kazen kazen, pri kateri se neizterljiva, neplačana denarna kazen spremeni v zaporno; nadomestna stvar stvar, ki se da nadomestiti z drugo stvarjo iste vrste, da se izpolni določena obveznost; nadomestne volitve volitve zaradi izjemne, neredne izpraznitve poslanskega mesta; lingv. nadomestna osnova osnova, ki z drugo, glede na izvor različno osnovo sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; ptt nadomestna izročitev izročitev pisma, pošiljke kakemu sorodniku, družinskemu članu naslovljenca, ker je naslovljenec odsoten
  2. 2. bot. ki zraste iz starega tkiva: nadomestni poganjek, popek; nadomestne korenine
SSKJ
navézati in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči
    // narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati
    // alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala
  2. 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo
    // narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
    // ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj
  3. 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval
  4. 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
    ●     star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi
    navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga
SSKJ
navezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z vezanjem nameščati, dajati na kaj: navezovati okraske na novoletno jelko; navezovati si smuči
    // delati, da je kdo privezan, pritrjen: navezovati psa na vrvico
    // alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: v steni so jih navezovali; alpinisti se navezujejo
  2. 2. v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s prijaznostjo jih je navezoval nase; začel se je navezovati na novo družbo in okolje; navezovati se na zemljo
    // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva: dekle ga vedno bolj navezuje nase; počasi se navezujeta drug na drugega
  3. 3. publ., v zvezi z na delati, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; naslanjati, opirati: pesnik navezuje svoj ciklus pesmi na vojne balade; razprava se je navezovala na podano poročilo
  4. 4. publ., z glagolskim samostalnikom delati, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: navezovati stike z deželami v razvoju / rad navezuje nova znanstva
SSKJ
nèdolóčniški -a -o prid. (ȅ-ọ̄) nanašajoč se na nedoločnik: nedoločniška osnova, pripona / nedoločniška konstrukcija v nekaterih jezikih zveza osebka ali predmeta z nedoločnikom kot povedkom
SSKJ
ob... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
    1. a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti
    2. b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati
    3. c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati
    4. č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti
    5. d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti
    6. e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti
    7. f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti
    8. g) same dovršnosti: občutiti
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba
  3. 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica
SSKJ
obstòj -ôja m (ȍ ó) 
  1. 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja
  2. 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj
    ●     vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel
SSKJ
obstójnost in obstôjnost -i ž (ọ́; ó) knjiž. obstoj, obstajanje, bivanje: ta indiferentnost je osnova njene obstojnosti; sile, ki omogočajo razvoj in obstojnost naroda
SSKJ
ójevski -a -o prid. (ọ̄) lingv. nanašajoč se na glas o: ojevski samoglasniki / ojevska osnova osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -o
SSKJ
osnóva -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: navodila so osnova za izpolnjevanje načrta; to odkritje je bilo osnova za razvoj vede podlaga; duhovne, idejne osnove gibanja; moralne osnove socialistične družbe; dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja / gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi podlago
    // publ.: delovati na osnovi pravilnika; določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja; ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril z objektivnimi merili
    // kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: materialna osnova družbe, družine / domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije
    // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je osnova naših zahtev; konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov / ta trditev nima osnove je neupravičena, neutemeljena; za tako ravnanje ni nobene osnove razloga, vzroka
    // kar služi za presojanje, vrednotenje česa: osnova za nagrajevanje naj bo delo / davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek; pokojninska osnova povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina
  2. 2. bistvena sestavina: osnova teh hribov je apnenec / osnova njenih pesmi so čustvene prvine / krema je narejena na osnovi lanolina
  3. 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: osnove ekonomike, matematike, psihologije / osnove socialistične morale
  4. 4. lingv. s pripono razširjeni koren besede: naglas je na osnovi / ajevska, ijevska osnova; nadomestna osnova ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; nedoločniška, sedanjiška osnova
  5. 5. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete: nategniti osnovo
    // osnovne niti: osnova je bombažna, votek pa volnen / vezna, zankasta osnova
    ●     knjiž. družina je osnova človeške družbe osnovna celica; knjiž. hiša ima trdno osnovo temelje; pog. po zvišanju ima 6.500 din osnove osebnega dohodka, brez kakih dodatkov; ekspr. njene besede so brez vsake osnove so izmišljene, neresnične; zastar. sodeloval je pri osnovi društva ustanovitvi; zastar. osnova romana osnutek, načrt; publ. akcija je bila že v osnovi napačna v začetku, od začetka; publ. to pomeni v osnovi isto pravzaprav, dejansko
    ♦     agr. krmna osnova vsa razpoložljiva krma; biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; gastr. kostna osnova kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak; mat. korenska osnova število, iz katerega se računa koren; logaritemska osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; osnova potence število, ki se potencira; osnova številskega sistema število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega reda; obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze; petr. osnova glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat
Število zadetkov: 117