Fran > SSKJ

1. 1. podoben trstiki: trstikasta bilka
   ♦ bot. trstikasta bilnica visoka, groba trava vlažnih travnikov, Festuca arundinacea
2. 2. porasel s trstikami: trstikasto obrežje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
   // volčji samec: volk in volkulja
2. 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov
   // človeški volkovi
3. 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
4. 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
5. 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
   // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco
6. 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
7. 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
8. 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
   ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
   ♦ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje
2. 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
3. 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno
4. 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo
5. 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo
   // živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji
   ● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček
   ♦ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum

vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame
2. 2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas
3. 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje
4. 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna
   // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje
5. 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril
   ● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti

vzvalován -a -o: vzvalovana gladina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
2. 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
3. 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
   // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
4. 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
5. 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
   ● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo

vžígati se 
1. 1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga
2. 2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh
   ● ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje
   // postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga
3. 3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje

vžigajóč -a -e: vžigajoče besede; vžigajoča se zarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. s hojo, hojenjem pritisniti navzdol: zahoditi prst okoli drevesca / zahoditi kovanec v tla
   // s hojo, hojenjem narediti, povzročiti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zahoditi zavihan rob preproge
2. 2. s hojo, hojenjem zabrisati, odpraviti: zahoditi v pesku narisane črte
3. 3. s hojo, hojenjem poškodovati: čevljev ne vzamemo nazaj, ker ste jih že zahodili
4. 4. s hojo, hojenjem nekoristno porabiti: zahoditi cel dan
   ● star. varuj se, da kje ne zahodiš zaideš; star. vstal je in zahodil dalje šel

zahójen -a -o 
1. 1. deležnik od zahoditi: zahojena trava
2. 2. žarg. potrt, pobit: zahojen človek
   // zgrešen, zavožen: zahojeno življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. narediti (bolj) redko: zredčiti omako; zredčiti z vodo / zredčiti solato / mah je zredčil travo / gozd so zelo zredčili
2. 2. povzročiti, da se kaka skupina, skupnost številčno zmanjša: bolezen je zredčila to živalsko vrsto

zrédčiti se 
1. 1. postati (bolj) redek: nekdaj gosta trava se je zredčila / lasje so se mu zredčili in posiveli / megla se je zredčila / promet se proti večeru zredči
2. 2. postati številčno manjši: zaradi spopadov so se vojaške enote zredčile / število gostov se je zredčilo

zrédčen -a -o: z vodo zredčeno mleko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: trnje me bode; pesek ga je bodel v bose noge / osat bode / ostra svetloba me je bodla v oči; pren. misel na tiste ljudi ga več ne bode; njihov prezir ga bode; v srce ga bode propadanje domače hiše
   // brezoseb. čutiti ostro bolečino: če hodim bos, me bode / v prsih, pod rebri ga bode
2. 2. delati vbode, vbodljaje: z iglo je bodla v tkanino; pren. oči so svetlo žarele in bodle vanj; brez besed stoji in bode v tla
3. 3. prodirati, riniti iz česa: trava je bodla iz peska; žito že bode iz zemlje
   ● ta krava bode rada napada z rogovi; naš uspeh jih bode (v oči) nevoščljivi so nam zaradi našega uspeha; njeno vedenje bode v oči je zelo opazno; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice

bôsti se napadati se z rogovi: vola se bodeta; pren. ali naj se vse življenje bodem z njim? ne bom se več bodel s teboj
● ekspr. ne bodi se z bikom ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; knjiž., ekspr. bodel se je s hudimi skrbmi mučil; prim. bodeč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. ki lepo in obilno raste: bujna trava; bujno cvetje, zelenje / bujni lasje; pesn. bujna pomlad
2. 2. ekspr. močno in lepo razvit: bujna ženska; dekle bujnih oblik / bujna rast
3. 3. ki obstaja v zelo veliki meri: naš fant ima bujno domišljijo; to izvira iz njegove bujne fantazije / bujne barve jeseni

bújno prisl.: bujno rasti; književnost se bujno razvija; bujno cvetoče češnje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čuda gosta trava; čuda malo prostora
2. 2. izraža zelo veliko količino: po travnikih se je paslo čuda živali / nakradli so čuda; prim. začuda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši; jok jo je dušil; močno razburjenje jo je kar dušilo; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je; v grlu me duši; pren. malomeščanske razmere nas dušijo; samota ga duši
   // moriti z onemogočanjem dihanja: jetnike so dušili v plinskih celicah
2. 2. ekspr. s silo ovirati, preprečevati: vlada duši stavkovne boje; birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj; dušiti nacionalno zavest / plevel duši posevke
3. 3. knjiž. zadrževati, premagovati: dušiti (v sebi) bolečino, jezo; pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih; dušila je solze v očeh in si grizla nohte
4. 4. zmanjševati jakost zvoka: ropotanje strojev je dušilo besede; stenske obloge so dušile glasove televizorja; mehka trava je dušila korake / dirigent je dušil previsoki ton glasbila / gumijast pod duši zvok stopinj
   ♦ rad. dušiti televizijsko sliko zmanjševati njeno jakost, ostrino
5. 5. redko gasiti: goreči motor so dušili z gasilno peno; gasilci dušijo požar
6. 6. kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: dušiti meso, zelenjavo

dušíti se s težavo dihati zaradi ovir: ponesrečenci so se dušili pod snegom / ekspr. dekle se je dušilo v solzah; pren. kmetje so se dušili v dolgovih

dušèč -éča -e: zvijal se je, dušeč se od smeha; zagrnil ga je oblak dušečega prahu; dušeča moč tehnizacije; prisl.: dušeče vroč in soparen dan

dušèn -êna -o: zatajevan in dušen smeh; sprostitev dolga leta dušenih čustev / dušeni riž; dušeno zelje
♦ fiz. dušeno nihanje nihanje, pri katerem se amplitude manjšajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. delati iz česa majhne, drobne dele; drobiti: mrviti kruh, pesek; kepe se mrvijo; trava se mrvi
2. 2. nar. vznemirjati, mučiti: to, kar sem storil, me mrvi in grize
3. 3. ekspr. jesti (kaj tršega): mrviti pecivo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. dajati, postavljati kaj v položaj
   1. a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavljati čeber pod kap; nastavljati dlan, roko / ko je nastavljal kozarec k ustom, so ga vsi opazovali / ekspr. nastavljal je uho, da bi slišal njun pogovor prisluškoval je
   2. b) za lovljenje (živali): nastavljati mreže, pasti / nastavljati lisicam, zajcem; pren., ekspr. nastavljati limanice
   3. c) da se hitro, dobro vidi: vse je nastavljal predenj
      // podstavljati, podtikati: nastavljati bombe, mine / nastavljati zapreke
2. 2. teh. delati s pomočjo priprave za regulacijo, da
   1. a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastavljati žaromete / nastavljati ostrino slike
   2. b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastavljati dotok plina / nastavljati gumb za glasnost
3. 3. nav. ekspr. delati zarodek, zasnovo, navadno cveta: trava nastavlja semena / češnja že nastavlja prve cvetove
4. 4. pog. zaposlovati: nastavljati mlade strokovnjake; nastavljajo predvsem ženske
   ● ekspr. nastavljati komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. žena mu nastavlja roge ima spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. jelen že nastavlja rogove začenjajo mu rasti, poganjati

nastávljati se nav. ekspr.  
1. 1. prihajati, postavljati se v opazen, dobro viden položaj: vedno se je nastavljal na drugi konec ulice / slabš. to dekle se rado nastavlja navadno z vedenjem, oblačenjem skuša zapeljevati moške
   ● ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu
2. 2. dopuščati delovanje česa na kaj: nastavljati se toploti, sončnim žarkom; nastavljati obraz vetru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. drug za drugim namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: ob strelu so vojaki polegli; polegli so in zaspali
   // drug za drugim namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: popotniki so bili trudni in so zgodaj polegli / čreda je polegla / poleči k počitku
2. 2. priti iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoka trava rada poleže / konju so uhlji polegli po glavi
3. 3. knjiž., s prislovnim določilom razprostreti se, razširiti se nizko nad površino: dim je polegel po palubi; megla se je polegla po dolini
4. 4. knjiž. z daljšo, širšo stranjo namestiti kaj pokonci stoječega na podlago: da se vreča ne bi prevrnila, jo je polegel / polegel ga je na klop in ga začel tepsti; mulovodci so polegli mule
5. 5. skotiti, povreči: psica, svinja je polegla pet mladičev / nizko polegla je že tri pankrte rodila
   ● pazi, da svinja mladičev ne poleže povzroči poškodbe, smrt mladičev, ležeč na njih; star. v vasi je poleglo že deset prašičev poginilo; nar. tolminsko do kosila poležem vso travo pokosim; ekspr. polegel je že marsikatero žensko imel je že z marsikatero žensko spolni odnos; star. mraz ga je tresel, da je moral poleči leči

poléči se 
1. 1. postati manj intenziven, manj izrazit: boj, jeza, nevihta se poleže / ponoči se je življenje v mestu poleglo / govorice so se kmalu polegle / razburkano morje se je poleglo se je umirilo; brezoseb. ko sem to slišal, se je v meni poleglo
2. 2. preiti iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se je poleglo na dno / prah se je polegel
   ● posedi malo, da se kosilo poleže da želodec začne normalno prebavljati; suh sneg, zrahljana zemlja se kmalu poleže usede, posede; ekspr. tam se svet nekoliko poleže postane bolj položen, raven

polégel -êgla -o: polegle strasti so se spet budile

poléžen -a -o: kdaj je bil pes poležen; dlaka ni poležena, ampak stoji pokonci; po nevihti je bilo žito poleženo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. krajši čas rasti: počakaj s košnjo, da trava poraste; drevje je že malo poraslo
   // nav. ekspr. zrasti: mladičem so že porasla krila; drevo je poraslo za pol metra / iz skoraj plešaste glave so mu znova porasli lasje
2. 2. doseči višjo stopnjo
   1. a) glede na količino: proizvodnja je porasla za deset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo porasel / publ. interes za strokovno literaturo je porasel
   2. b) glede na možni razpon: cene so zelo porasle
3. 3. rastoč pokriti: mah je porasel streho; drevje in grmovje je poraslo hrib

poráščen stil. porásten -a -o: zagorel in poraščen obraz; poraščen z dlakami, puhom; z grmovjem poraščena kotanja; streha, poraščena z mahom; prim. porasel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. spreminjati položaj delov telesa v sklepu: levico še lahko pregiba; pregibati nogo, prste / mišice podlakta pregibajo roko v zapestju
   // premikati, gibati: pregibati ustnice; človeško telo se pregiba v sklepih
2. 2. povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja; majati: veter je pregibal veje; trava se je rahlo pregibala
3. 3. lingv. menjati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku, števniku in glagolu: besede, ki se pregibajo po pridevniški sklanjatvi / pregibati samostalnik sklanjati
4. 4. redko prepogibati: pregibati papir

pregíbati se redko  premikati se, hoditi: ladja se je začela pregibati; pregibali so se brez naglice

pregibajóč -a -e: šumenje pregibajočih se dreves

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. rastoč prekriti: bršljan je prerasel obzidje; trava je prerasla dvorišče / rano ji je prerasla kožica
2. 2. z rastjo preseči: sin je prerasel očeta; jelka preraste smreko / publ. investicije so prerasle materialne možnosti; pren. v znanju je prerasel svojega učitelja
3. 3. v zvezi z v doseči višjo stopnjo glede na intenzivnost, obseg: Osvobodilna fronta je prerasla v vseljudsko gibanje; poznanstvo je preraslo v prijateljstvo; meddržavni spor je prerasel v vojno / bataljon je v kratkem času prerasel v odred
   ● publ. zborovanje je preraslo svoj informativni značaj je bilo več kot samo informativno; publ. te napake smo že prerasli teh napak ne delamo več; lansko obleko je že prerasla tako je zrasla, da ji obleka ni več prav

preráščen -a -o: z mahom preraščene skale; pšenica je preraščena s plevelom; prim. prerasel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. rastoč prekrivati: lišaj prerašča drevo; cesto je začela preraščati trava / tanka kožica že prerašča rano
2. 2. z rastjo presegati: otroci ga že preraščajo; smreke preraščajo drugo drevje / tovariše je preraščal za pol glave; pren. dekle ga v vsem prerašča; dejal je, da se mora človek neprestano preraščati
   ● publ. ta akcija prerašča okvir organizacije ni omejena samo na organizacijo
3. 3. v zvezi z v dosegati višjo stopnjo glede na intenzivnost, obseg: tesnoba v njem je preraščala v grozo; demonstracije preraščajo v oborožene spopade; partizanske akcije so začele preraščati v vseljudsko vstajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

prikrívati se ne izražati svojih misli, nazorov: ni se jim mogel več prikrivati / prikrivala sta se drug pred drugim

prikrivajóč -a -e: pretehtavala sta drug drugega, prikrivajoč svoje namene

prikrívan -a -o: spretno prikrivana zloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka
2. 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado
   // ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago
3. 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
4. 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost
5. 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki
   // ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka
6. 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
7. 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
   // ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede
   ● ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
   ♦ les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo

rédko prisl.: redko prihaja k nam; redko obljudeni kraji; ekspr. redko redko se to zgodi

rédki -a -o sam.: le redki to razumejo; jesti kaj redkega; na redko mu piše naredko; po redkem se vidita poredkoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.