Zadetki iskanja
SSKJ
fevdalízem -zma m (ī) gospodarsko-družbena ureditev pred kapitalizmom, v kateri je zemlja v lasti zemljiških gospodov, obdelujejo pa jo podložni kmetje: boj proti ostankom fevdalizma; prehod iz fevdalizma v kapitalizem / razvoj mest v fevdalizmu
SSKJ
furlánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Furlane ali Furlanijo: furlanski jezik; furlanska zemlja / furlansko vino
- furlánsko prisl.: govoriti (po) furlansko
SSKJ
géofizikálen -lna -o prid. (ẹ̑-ȃ) nanašajoč se na geofiziko: geofizikalni inštitut; geofizikalne raziskave / mednarodno geofizikalno leto leto, v katerem se načrtno raziskuje zemlja v svetovnem merilu
SNB
géostacionárni -a -o [geostacijonarni] prid. (ẹ̑-ȃ)
ki je v zvezi z navidezno stalno točko nad Zemljinim površjem: Po sedanjih izračunih bo asteroid letel celo bliže od številnih komunikacijskih satelitov v geostacionarni orbiti okoli Zemlje E ← agl. geostationary iz (↑)geo... + (↑)stacionáren
ki je v zvezi z navidezno stalno točko nad Zemljinim površjem: Po sedanjih izračunih bo asteroid letel celo bliže od številnih komunikacijskih satelitov v geostacionarni orbiti okoli Zemlje E ← agl. geostationary iz (↑)geo... + (↑)stacionáren
- géostacionárni satelít -ega -a m (ẹ̑-ȃ, ȋ)
umetni satelit na navidezno stalni točki nad Zemljinim površjem, ki se premika v orbiti nad ekvatorjem z enako hitrostjo in v isti smeri kot Zemlja: Satelitski oddajnik posreduje signal na enega od devetih geostacionarnih satelitov, od koder se prenaša na zemeljsko postajo
SSKJ
glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú)
- 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
- 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
// knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih
// ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina - 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top
- 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
- 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo
// gluha zemlja nerodovitna
● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
♦ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge
- glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali
- glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe
SSKJ
gnojíti -ím nedov. (ī í) dodajati zemlji gnojilo: gnojimo v jeseni in spomladi; gnojiti krompir, star. krompirju; gnojiti s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili; dobro, temeljito gnojiti; pren., ekspr. ljudstvo je s krvjo gnojilo to zemljo
// večati rodovitnost zemlje: tudi odpadlo listje gnoji
// večati rodovitnost zemlje: tudi odpadlo listje gnoji
- gnojíti se nav. 3. os. biti v stanju tvorjenja, izločanja gnoja: rana se gnoji
- gnojèč -éča -e: gnoječa se rana
- gnojèn -êna -o: gnojena in skrbno obdelovana zemlja; njive so dobro gnojene
SSKJ
góden tudi gôden -dna -o prid. (ọ́ ọ̄; ó ō) primeren, sposoben za kaj: goden ptič; mladiči so že godni; les, goden za sečnjo; otrok je že goden za šolo; godna je za možitev / razprava je godna za tisk
♦ agr. goden lan lan, ki se mu ličje rado loči od stebla; godna zemlja zemlja, ki je prhka, bogata bakterij in ima poseben vonj
♦ agr. goden lan lan, ki se mu ličje rado loči od stebla; godna zemlja zemlja, ki je prhka, bogata bakterij in ima poseben vonj
SSKJ
gòl gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó)
- 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje
// ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola - 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav., ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo
// na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh - 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo
- 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel
● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja
♦ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge
- gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz
- gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega
♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo
SSKJ
gorjánski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na gorjance ali gorato pokrajino: gorjanski kmet; trda gorjanska zemlja / obut je bil v težke gorjanske čevlje / gorjanske navade; gorjanska neotesanost
- gorjánsko prisl.: gorjansko okovana palica; čisto po gorjansko se obnaša nerodno, neuglajeno
SSKJ
gospóščinski -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na posestvo zemljiškega gospoda: lovili so v gospoščinskem gozdu; gospoščinska zemlja
SSKJ
grápav -a -o prid. (á)
- 1. ki ima veliko grap, jarkov: težko je vozil po grapavih cestah; grapava steza / grapava trda zemlja
- 2. hrapav, raskav: grapava ploskev; grapava skorja
SSKJ
SSKJ
gredíca -e ž (í) manjšalnica od greda, zemlja: opleti, posejati gredico; vrt z gredicami / nemške pesmi je presajal na naše gredice
SSKJ
grézast -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na grez: grezasto dno jezera / grezasta zemlja; hiša je stala na mehkih, grezastih tleh močvirnih
SSKJ
grézen -zna -o prid. (ẹ̄) redko razmočen, močviren: noga se mu je udrla v grezno ilovico; grezna zemlja
SSKJ
SSKJ
grúda -e ž (ú)
- 1. kos sprijete prsti: na njivi razbijajo, tolčejo grude; trda, velika, zdrobljena gruda
// s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: gruda suhega blata; črne grude premoga; sladkor v grudah / gruda masla kepa - 2. star. zemlja, prst: rahljati grudo / pesn. revna gruda mu je le malo dajala
● knjiž., ekspr. že nekaj časa je pod grudo je mrtev; vznes. domača ali rodna gruda domači kraj, domovina
♦ agr. gruda sprijeta snov v usirjenem mleku; alp. snežna gruda nestisnjena kepa snega; geol. gruda po prelomih razlomljen del zemeljske skorje; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži
SSKJ
SSKJ
SSKJ
grúdi -i ž mn. (ȗ)
- 1. knjiž. (ženske) prsi: grudi so se ji hitro dvigale; razgaljene grudi; pren. zemlja jih je priklenila na svoje grudi
- 2. ed., zastar. prsi, oprsje sploh: mož je sklonil glavo na grud
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- ...
- 20
- Naslednja »
Število zadetkov: 387
Dostopnost