Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ
drúg -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
    // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug
  2. 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
  3. 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
    ● 
    ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade
    drúg -a -o 
    1. 1. samostalniška oblika od drug:
      1. a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl
      2. b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi
      3. c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.]
      4. č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih
        // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega
    2. 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim
      ● 
      slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
SSKJ
dúniti -em dov. (ú ȗ) redko udariti, suniti: s pestjo ga je dunil / veter je dunil v vrata
SSKJ
dúti dújem nedov. (ú ū) star. pihati, vleči: veter duje
SSKJ
ekspozícija -e ž (í) 
  1. 1. knjiž., redko postavitev na ogled, razstava: po tečaju so priredili ekspozicijo najboljših izdelkov
  2. 2. knjiž. načrt, ogrodje (za kako delo): sestaviti ekspozicijo za razpravo; ekspozicija tega dela je preprosta in dokumentirana
  3. 3. lit. uvodni del literarnega dela, ki nakazuje okoliščine, iz katerih dejanje nastaja, zasnova: obsežna ekspozicija; ekspozicija drame, romana
  4. 4. fot. dopustitev učinkovanja svetlobe na film pri fotografiranju ali filmanju, osvetlitev: določiti ekspozicijo; kratka ekspozicija
  5. 5. geogr. položaj, izpostavljenost zemljišča glede na sonce, veter, padavine: prisojna ekspozicija
SSKJ
Éolov -a -o prid. (ẹ̑) muz., v zvezi Eolova harfa, nekdaj harfa, katere strune trese veter, da ustvarjajo posebne zvočne učinke
SSKJ
eólski1 -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na veter: eolska erozija / eolska usedlina
SSKJ
éter2 étra (ẹ́) 
  1. 1. fiz., nekdaj domnevna snov, ki napolnjuje ves prostor in telesa in po kateri se širi elektromagnetno valovanje: gibanje Zemlje po etru
     
    publ. poslati sporočilo v eter, po etru po radiu
  2. 2. pesn. zrak, ozračje: jesenski veter nosi listje v eter; v sinjem etru kroži letalo
SNB
évronavdúšenec -nca m, člov. (ẹ̑-ȗ)
kdor je zelo navdušen nad evropskim povezovanjem (v okviru Evropske unije): Prepričan je, da preložitev pogajanj ni udarec za evronavdušence niti ni veter v jadra evroskeptikov E évro… + (↑)navdúšenec
SSKJ
fén -a (ẹ̑) 
  1. 1. geogr. suh, topel veter, ki nastane pri spuščanju zraka preko gorovij: južni, severni fen; pojavljanje fena v Alpah
  2. 2. električni aparat, iz katerega piha topel zrak za sušenje las, sušilnik za lase: sušiti lase s fenom
SNB
feng shui -- -a in feng šui -- -a cit. [fénk šúj] in féng šúj -- -a m (ẹ̑, ȗ)
kitajska veščina urejanja prostora z doseganjem harmoničnega energijskega razmerja: Vedno več ljudi preureja stanovanja, načrtuje gradnjo hiš in opremljanje poslovnih prostorov po pravilih feng shuia | Feng šui je kitajska znanost in umetnost s častitljivo zgodovino, saj je znana več kot 4000 let | Novejši hotel na otoku je oblikovan v skladu z načeli feng šuja, upoštevajoč bistvene elemente vode, lesa, ognja, zemlje in kovin E agl. fengshuikit. fengshui iz feng 'veter' in shui 'voda'
SSKJ
fénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na fen: fenski veter / fenski oblak strnjena oblačna gmota nad gorovjem, kadar piha fen
// fensko sušenje
SSKJ
gíbati -ljem tudi -am nedov., tudi gibála (ī) 
  1. 1. raba peša delati gibe, premikati se: star je, komaj še giblje; z roko že lahko giblje / ustnice gibljejo, a ne govorijo; preh. veter giblje veje
     
    ekspr. dokler bom gibal, bom jaz gospodar dokler bom živel; pog., ekspr. dokler bo moj mezinec gibal, se to ne bo zgodilo dokler bom imel le malo moči
  2. 2. knjiž. povzročati, pospeševati kako dogajanje: ta oseba giblje dejanje drame; poezija giblje vse, kar je v dobi globoko človeško
    gíbati se 
    1. 1. premikati se, hoditi: to vozilo se lahko giblje po kopnem in v vodi; gibati se po obodu kroga; gibati se v ravni črti; gibati se z migetalkami
      // spreminjati položaj: morje se je burno, nemirno gibalo; veje se gibljejo v vetru
    2. 2. biti, zadrževati se kje: mnogo se giblje na svežem zraku; gibal se je v visokih krogih pariške družbe; najraje se giblje med mladino
      // knjiž. biti omejen, postavljen na kako področje: razprava se giblje v družbenopolitični sferi / publ. nezadovoljstvo se giblje v mejah upravičene kritike
    3. 3. biti, nastopati v določenem razponu: cene se gibljejo od pet do deset dinarjev za kilogram; proizvodnja jekla se giblje od tisoč do dva tisoč ton letno; jutranje temperature so se gibale od minus tri do minus osem
      // publ. biti samo približno določen, ocenjen: škoda se giblje od dveh do treh milijonov
    gibajóč -a -e: gibajoča sila; gibajoče se ustnice
SSKJ
glušíti -ím nedov. (ī í) povzročati, da se kaj ne sliši: mehka preproga je glušila korake / veter je glušil glas zvonov, da jih je bilo komaj slišati dušil
// s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: glušilo ga je tuljenje in brnenje strojev / bobnenje slapa mu je glušilo ušesa
    glušèč -éča -e: glušeč hrup strojev; glušeče lajanje in cviljenje
SSKJ
gnáti žênem nedov., stil. ženó (á é) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko; veter žene jadrnico; voda žene mlinsko kolo; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil; ribiči so krepko gnali vesla veslali
    // ekspr. burja žene oblake, valove
    // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja; ekspr. gnal je avto proti morju; nepreh. z vso silo je gnal; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali
  2. 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče
  3. 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš; celo otroke ženejo k težkemu delu; gnal ga je od jutra do večera
    // delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina
  4. 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto
  5. 5. delati brste; brsteti: drevje že žene; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več
    // v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet; žita ženejo v klas
    ● 
    ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš
    ♦ 
    agr. drevje žene v les bujno raste, a malo rodi; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur
    gnáti se ekspr.  
    1. 1. izredno si prizadevati za kaj: gnal se je brez oddiha, da bi preživel družino; gnati se z delom, učenjem; preveč se ženeš; za doto se ne bom gnal
    2. 2. s težavo hoditi, se premikati: drug drugega sta podpirala in se gnala proti domu; utrujeno so se gnali naprej
    ženóč -a -e: mimo so hodili kmetje, ženoč živino na semenj
    gnán -a -o: sneg, gnan od burje; žival, gnana od nagona samoohranitve
     
    teh. gnano kolo kolo, ki ga kdo ali kaj žene; mehanično, ročno, strojno gnana naprava
SSKJ
godrnjáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom
  2. 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš
    godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel
    godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo
SSKJ
golčáti -ím [u̯čnedov., gólči; gólčal (á í) 
  1. 1. nerazločno, težko govoriti: premika ustnice in zamolklo golči / škripal je z zobmi in golčal pretrgane stavke / brezoseb. v prsih ji je golčalo
    // zastar. govoriti, pripovedovati: sam s seboj golči; venomer golči
  2. 2. oglašati se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je pričel golčati / golob golči gruli; pren. veter je golčal vso noč
    golčèč -éča -e: golčeč glas
SSKJ
goníti gónim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal
    // ekspr. veter je gonil oblake proti goram
    // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca
  2. 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
  3. 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
    // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše
  4. 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
    ● 
    ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
    ♦ 
    lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
    goníti se 
    1. 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni
    2. 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine
    gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval
SSKJ
gôr prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju, ant. dol: hoditi po stopnicah gor in dol; tja gor poglej; gor splezaj; pot gre zdaj gor, zdaj dol / tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: naselil se je gor na hrib; veter piha od morja gor; ekspr. obleko ima zapeto gor do vratu prav do vratu
// v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: vina gor!
● 
pred hišo hodi gor in dol sem in tja; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
SSKJ
górnik in gorník -a (ọ̑; í) veter, ki piha z gor, s hribov: zapihal je močen gornik
SSKJ
gornják in górnjak -a (á; ọ̑) star. veter, ki piha z gor, s hribov; gornik: pihal je močen gornjak
Število zadetkov: 694