Fran

1. 1. zloben, hudoben: zlokobna mačeha; zlokobne sile; zlokobna usoda / zlokoben obraz / zlokoben namen
2. 2. zlovešč: temni zlokobni oblaki; zlokobna tišina pred spopadom; zlokobno znamenje
3. 3. grozljiv, neprijeten: izogibati se zlokobnega kraja; nastala je zlokobna tema

zlokôbno prisl.: zlokobno je molčal; veter je zlokobno udarjal v trhla vrata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. s silo spraviti v kaj: zmašiti stvari v nahrbtnik / ujetnike so zmašili v živinske vagone / preveč je zmašil vase pojedel
2. 2. pog. narediti, sestaviti: zmašiti izdelek, košarico / zmašiti članek, pismo / mimogrede je zmašila kosilo skuhala, pripravila

zmašíti se stlačiti se, zriniti se: vsi so se zmašili v avtobus; komaj se je zmašil skozi vrata

zmašèn -êna -o: v naglici zmašen članek, načrt; iz slame zmašeno strašilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: pazi, da ne zmotaš preje; niti so se zmotale; pren. misli so se mu zmotale; v glavi se ji je vse zmotalo
2. 2. knjiž. zviti: zmotati jadro, vrv; zmotati prejo v klobčič / zmotati si cigareto

zmótati se, tudi zmotáti se ekspr.  priti, oditi, navadno skozi kaj ovirajočega: s težavo se je zmotal na drugo stran; zmotati se skozi vrata

zmótan tudi zmotán -a -o: zmotana vrv; vse je zmotano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. z nošenjem spraviti kam: dragocenosti so znesli v skrivališče; pohištvo so mu znesli pred vrata; znesti na kup; znesti stran
   // z nošenjem spraviti skupaj: material sta znesla od vsepovsod; taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov / znesla jim je skupaj, kar je imela
2. 2. pri perutnini izločiti jajce: kokoš je že znesla / samička znese štiri do pet jajc izleže
   ● ekspr. znesti jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati

znêsti se ekspr., v zvezi z nad  z besedami, dejanji izraziti jezo, nezadovoljstvo: znesel se je nad otroki / ker niso mogli drugega, so se znesli nad avtomobilom / nad dolino se je znesla huda nevihta

znesèn tudi znešèn -êna -o: na mizo znesene jedi; jajce je bilo pravkar zneseno; prim. iznesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. na notranji strani, ant. zunaj: prevleči tok znotraj z žametom; znotraj kosmat usnjen plašč / znotraj zapahnjena vrata
   // v notranjosti: znotraj obnoviti hišo; deblo je znotraj trhlo; znotraj votla buča
   // v zvezi od znotraj izraža usmerjenost iz notranjosti česa: stal je pred hišo in čutil, da ga nekdo od znotraj opazuje
2. 2. izraža omejitev na to, kar zajema pojem: stranka je navzven delovala enotno, znotraj pa je s težavo mirila nezadovoljne člane
   ● pog. nekaj tu znotraj mi pravi, da ga ne bo več slutim, zdi se mi; ta okna se odpirajo na znotraj navznoter; prim. odznotraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

zrakotêsno prisl.: zrakotesno zaprt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. z rinjenjem spraviti kam: zriniti koga k vratom; zriniti pohištvo na sredino sobe; zriniti sneg s pločnika; zriniti na kup, stran
   // ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: zriniti sina v medicino
2. 2. ekspr. s prizadevanjem doseči, da kdo kam pride, kaj doseže: zriniti koga na dobro mesto; naši smučarji so se zrinili v svetovni vrh; vsi so se zrinili na položaje

zríniti se s težavo priti v množici ljudi kam: zriniti se k oknu, proti izhodu; zriniti se skozi gnečo / zriniti se na vlak, v avtobus / končno se je zrinil v kolono avtomobilov
// s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega: zriniti se skozi grmovje; zriniti se skozi vrata / ekspr. soteska je tako ozka, da se steza komaj zrine med pobočje in reko
● ekspr. med partizane so se zrinili tuji agenti vrinili; pog., ekspr. ta se bo že zrinil naprej bo napredoval, uspel

zrínjen -a -o: skupaj zrinjen sneg; v kot zrinjena omara

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

zrívati se s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega; riniti se: zrivati se proti odru, skozi vrata, med stoli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek
   // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo
2. 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega
   // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke
   // zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi
3. 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi
   // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram
4. 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav
   // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve
5. 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov
   // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic
6. 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno
7. 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti
   // realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega
   // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila
8. 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis
   ● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
   ♦ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic

zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek

zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da je kaj vegasto, krivo: dež in veter sta zvežila deske; tla so se zvežila
2. 2. narediti, povzročiti, da se kaj nepravilno, neurejeno nagne: vetrovi so zvežili kozolec; ograja se je od starosti zvežila / ekspr.: zvežiti ustnice; obraz se mu je zvežil

zvéžen -a -o: zvežen plot; zvežena bajta; stara, zvežena vrata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti
   // zviti rep
2. 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
   // z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj
3. 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
   // skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
   // izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili
4. 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
   // prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila
6. 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
7. 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
   // povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
   ● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila

zvíti se 
1. 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič
2. 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor
3. 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila
   ● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo

zvít -a -o 
1. 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival
2. 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
   // ekspr. zvita lisica
   // ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje
   ● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
   ♦ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
   // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom
2. 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
   // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
3. 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
4. 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
   // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
5. 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
   ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
   ♦ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše

zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. ki je iz železa: železen drog, kavelj; železni križi v oknu; sodi z železnimi obroči; železna blagajna, ograja; železne palice
   // železov: železna rja / železna ruda; železne spojine
2. 2. ekspr. zelo močen, krepek: železne roke / železen prijem, stisk
   // zelo trden, neuničljiv: ta obleka je železna / ima železno zdravje / za to je potrebna železna volja; železna vztrajnost
3. 3. ekspr. zelo strog: ima železen glas; železen obraz / železen značaj / železna načela, pravila / v hiši vlada železen red; železna disciplina
4. 4. ekspr. temeljen, osnoven: ponatisniti železna dela slovenske povojne književnosti / železni repertoar gledališka, glasbena dela, ki se zaradi svoje umetniške vrednosti, priljubljenosti izvajajo več sezon
   ● ekspr. potovati z železnim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. železni ptič letalo; ekspr. ima železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo; zastar. železna cesta železnica; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže; preg. stara navada — železna srajca navade človek zelo težko spreminja
   ♦ arheol. železna doba prazgodovinska doba, ki je sledila bronasti dobi; farm. železno vino nekdaj desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina; jur. železna pogodba nekdaj pogodba, pri kateri prodajalec ne prevzema odgovornosti za skrite napake prodane živali, posebno konja; železna živina nekdaj v rejo dana živina, ki jo mora rejec nadomestiti z drugo, če pogine; med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; rel. železna maša sedemdesetletnica mašništva; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani; železna srajca verižna srajca; zool. železna kačica svetlikajoča se temno rjava kačica, ki živi zlasti na vlažnih tleh, Julus terrestris

želézno prisl.: železno ga je zgrabil za vrat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. kosi železa, predmeti iz železa: nabirati odpadno, staro, zarjavelo železje; žepe je imel polne železja; rožljanje železja / z železjem zamrežena okna z železnimi križi
   // okovje: z železjem obita lesena vrata; umetno kovano železje
2. 2. ekspr. okovi, verige: jetnikom je na nogah žvenketalo železje; vkovati koga v železje
3. 3. nar. železna past: pred kurnikom je nastavil železje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. prostor ali stavba za shranjevanje žita; kašča: spraviti žito v žitnico; vrata žitnice
   ♦ zgod. mestna žitnica
   // posoda, naprava za shranjevanje žita: stopil je v kaščo, da pregleda žitnice; polne žitnice
2. 2. publ. žitorodno področje: stepo so spremenili v žitnico / ta pokrajina je naša žitnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.