Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
SSKJ
lepôtnost -i ž (ó) um. kar (naj) vzbudi vtis lepega: z resno lepotnostjo modelirani obrazi; cerkev, zgrajena v novi tehniki in njej ustrezajoči lepotnosti; lepotnost železobetona / umetnik se je v delu izogibal idealni lepotnosti lepoti
SSKJ
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́)
- 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
- 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva - 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo - 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
- 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
- 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
- 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
- ločíti se in lóčiti se
- 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
- 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
// ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi - 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
// nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
// nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja - 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
// v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
- lóčen -a -o
- 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
- 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
♦ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
SSKJ
metodístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na metodiste: metodistična cerkev / metodistični pridigar
SSKJ
méžnar -ja m (ẹ́) pog. kdor oskrbuje cerkev; cerkovnik: mežnar zvoni; bil je za mežnarja pri farni cerkvi
SSKJ
SSKJ
místika -e ž (í)
- 1. v različnih religijah duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom: gojiti mistiko; krščanska, muslimanska mistika
// nauk o tem: dela srednjeveške mistike - 2. nav. ekspr. skrivnostnost, nedoumljivost: v romanu je veliko mistike; mistika njegovih besed / cerkev je bila polna mistike
● slabš. boj proti mistiki religiozni miselnosti
SSKJ
SSKJ
národen -dna -o prid. (á)
- 1. nanašajoč se na narod:
- a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
- b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest
- c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
- 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
- 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
// pisal je narodne igre / narodna prosveta
● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
♦ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem
- národno prisl.: narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno
SSKJ
SSKJ
núnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na nune: nunsko oblačilo, pokrivalo / nunska cerkev / hoditi v nunsko šolo
SSKJ
obnávljati -am nedov. (á)
- 1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje
- 2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem
- 3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto
♦ šol. obnavljati učno snov
- obnávljati se nanovo rasti, nastajati: rogovje se vsako leto obnavlja / koža, tkivo se obnavlja / celice odmirajo in se obnavljajo
- obnavljajóč -a -e: obnavljajoč cerkev, so odkrili zanimive freske; obnavljajoče se celice
SSKJ
obókati -am dov. (ọ̄ ọ̑)
- 1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
- 2. redko izbočiti: fant je obokal obrvi
- obókan -a -o
- 1. deležnik od obokati: obokan hlev, hodnik; obokana klet; pogledal ga je izpod visoko obokanih obrvi
- 2. ki je v obliki oboka: obokan strop / obokan del lobanje
♦ med. pravilno obokana noga noga z vbočenim srednjim delom stopala
SSKJ
obrèd -éda m (ȅ ẹ́) navadno s prilastkom
- 1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena; poročni obred na magistratu; to so bili stari pravni obredi; obred promocije
// javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev
♦ etn. pomladanski obredi; ženitovanjski obred
// ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: v pravoslavni cerkvi se uporablja vzhodni obred; katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred - 2. nav. šalj. dejanje, opravilo: večerja je pri nas družinski obred; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja
SSKJ
odzvoníti -ím dov., odzvónil (ī í)
- 1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov
// z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo - 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo
● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti
SSKJ
óljka -e ž (ọ́)
- 1. južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se pridobiva olje: gojiti, obirati oljke; nasadi oljk; pridelek oljk
- 2. v krščanskem okolju oljkova vejica: nesti oljke v cerkev; blagoslovitev oljk
● knjiž. oljka miru oljkova vejica kot simbol miru
SSKJ
SSKJ
ornát -a m (ȃ)
- 1. rel. slavnostno liturgično oblačilo: bogato vezen, dragocen ornat / duhovniški, mašniški, škofovski ornat; pren., ekspr. škof je prišel v cerkev v vsem svojem ornatu
- 2. srednjeveško slavnostno vladarsko oblačilo: nositi ornat / kraljevski, vladarski ornat
SSKJ
ortodóksen -sna -o prid. (ọ̑) knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise; pravoveren: ortodoksen anglikanec, katoličan / ortodoksni cerkveni nauki / ortodoksen freudovec
● knjiž. ortodoksna cerkev pravoslavna cerkev
● knjiž. ortodoksna cerkev pravoslavna cerkev
SSKJ
oskrúniti -im dov. (ú ȗ)
- 1. storiti dejanje, s katerim se izrazi nespoštovanje do stvari, ki se jim navadno izkazuje spoštovanje: oskruniti cerkev, grob; oskruniti spomenik žrtvam fašizma; oskruniti trupla padlih
- 2. ekspr. povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oskruniti komu čast; to bi oskrunilo njeno dobro ime; oskruniti se z zločinom
// povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: oskrunili so njene sanje; s to besedo je oskrunil njene spomine na moža
● ekspr. življenje ga še ni oskrunilo še je pošten, nepokvarjen; ekspr. vojaki so mu oskrunili ženo so spolno občevali z njo
- oskrúnjen -a -o: oskrunjena deklica; oskrunjeno svetišče; njihova čista srca so bila zdaj oskrunjena
SSKJ
patriárški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na patriarhe ali patriarhijo: patriarška čast / patriarška cerkev
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- ...
- 9
- Naslednja »
Število zadetkov: 170
Dostopnost