Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
ubíti ubíjem dov., ubìl (í ȋ)
1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec
// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem
// v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel
3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije
4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil
// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral
5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem
6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
7. v medmetni rabi izraža podkrepitev
a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem
b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte
    ubíti se 
    1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš
    2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom
    3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila
    ●     ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si
    ubívši star.:
    ubivši stražarja, so imeli pot prosto
    ubít -a -o:
    ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno
    ♦     agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite
SSKJ²
udušíti -ím dov., udúšil (ī í)
1. zadušiti: samica je udušila mladiča / skoraj se je udušil v dimu / tesnoba ga je hotela udušiti; udušiti svojo vest
2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: udušiti vstajo / razum je udušil nagon; udušiti otrokovo samostojnost / udušiti jok, smeh; udušila je solze, ki so ji silile v oči / udušiti bolečino, strah
3. zmanjšati jakost zvoka: ropotanje strojev je udušilo besede; preproga uduši korake
4. pogasiti: ogenj so s težavo udušili / udušiti cigareto v pepelniku ugasniti
5. ekspr. popiti, izpiti: udušili so veliko vina / steklenico je hitro udušil
    udušèn -êna -o:
    udušen glas; prisl.: udušeno krikniti
SSKJ²
umiríti -ím dov., umíril (ī í)
1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
// narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje
2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila
    umiríti se 
    1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti
    // ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile
    2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril
    3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali
    umírjen -a -o
    1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje
    2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska
    3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike
    4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno
SSKJ²
uspávati -am nedov. in dov. (ā)
1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan, zaspi: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali
// dov. in nedov. začasno omamiti, omrtvičiti, povzročiti nezavest: uspavati pacienta z etrom, pomirjevali / uspavati medveda, slona z uspavalnim nabojem
2. dov. in nedov. povzročiti smrt pri navadno bolni, stari živali na neboleč način: uspavati psa z injekcijo; nesti mačka uspavat k veterinarju / uspavati obsojenca s plinom, smrtonosno injekcijo usmrtiti
3. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde
    uspavajóč -a -e:
    uspavajoč glas, vonj; zrak je bil topel, uspavajoč; prisl.: tablete delujejo uspavajoče; uspavajoče govoriti
    uspávan -a -o:
    uspavan od enakomernega ropota
SSKJ²
utešíti -ím tudi utéšiti -im dov., utéši; utéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑)
1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr. utešiti si vest
2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: utešiti lakoto; utešiti (si) žejo
// knjiž. (spolno) zadovoljiti: samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast
3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost
4. knjiž. uresničiti, izpolniti: utešiti svoje pričakovanje
    utešèn -êna -o:
    njena želja je bila utešena; utešeno hrepenenje
SSKJ²
vàš váša -e zaim. (ȁ á)
1. izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi: vaš avtomobil, travnik; to je zdaj vaše / vaši lasje; vaša zunanjost
// izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba: nastopili bodo v vašem gasilskem domu; od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov
2. izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi: to najbrž ni bil vaš namen; vaši nazori nas ne motijo; vaša dolžnost je, da pridete; vaše veselje je nalezljivo
// izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico: vaš odjemalec; vaš ugled, vpliv; vaša družba mi je všeč; storite, kar zahtevata vaša čast in vest
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe: vaši otroci, predniki; vaša teta / vaši prijatelji, znanci / vaš jezik, narod / vaša dežela
4. izraža izhajanje od te skupine ali te osebe: vaš odgovor, predlog; vaše pismo komisiji so že obravnavali
5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo: pohitite, to je vaš vlak; vaša skupina je že zbrana / je to vaš stol stol, na katerem običajno sedite / ekspr. ta vaša nezaupljivost
6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: to je vaš človek; dela za vašo stvar / v pismih vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija
7. v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne predstavnike, vladarje izraža spoštovanje: vaša ekscelenca; vaše kraljevo veličanstvo / nekdaj, v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov: vaša gnada; vaša milost; vaša presvetlost; vaše blagorodje
● on je vaših let star toliko kot vi; pog. če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače; ekspr. dajte že mir s tem vašim nogometom izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh; knjiž. v vašem primeru gre za resno zadevo v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi, prizadeti; ekspr. to ni vaša stvar to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte; ekspr. to bi rad slišal iz vaših ust od vas; pog. bila je vaša imeli ste z njo spolne odnose; sam.: vaši so izgubili vaši vojaki, športniki; v nedeljo smo videli vaše vaše sorodnike, svojce; pog. vašega sem videla v gostilni vašega moža; pog. prav, naj bo po vašem po vašem mnenju; tu ni nič vašega vaše lastnine
SSKJ²
vŕsta -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ)
1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti
// kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu
2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico
// tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst
// nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč
3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov
// večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let
4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti
// vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se nasprotnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste
5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden
// z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno
6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte
// biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno območje
7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo
8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra
// v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / ne kupujem ženskih revij, v prvi vrsti, ker me dolgočasi moda / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti
9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red2: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
♦ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; glasb. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; jezikosl. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti
SSKJ²
vzbújati -am nedov. (ú)
1. povzročati, da kaj nastane: vzbujati jezo, sovraštvo, dobro voljo; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; vzbujati otroku veselje do dela; vzbujati v kom zanimanje za kaj / tako govorjenje vzbuja dvome, pomisleke; vzbujati občudovanje, pozornost / vzbujati občutek, vtis trdnosti; sadje mu vzbuja tek
// povzročati, da kaj začne delovati: slika vzbuja domišljijo; vzbuja se mu vest
2. povzročati, da nastane kak pojav: vzbujati hrup; vzbujati nihanje, valovanje
3. zastar. zbujati: vzbujati otroka; ponoči se pogosto vzbuja
● zastar. pravi vzgojitelj opazuje in vzbuja spodbuja; zastar. vzbujali so spomine in se tolažili obujali
♦ elektr. vzbujati električni generator povzročati v njem magnetni pretok z električnim tokom; fiz. vzbujati z dovajanjem energije dosegati spremembe (v sistemu)
    vzbujajóč -a -e:
    tesnobo vzbujajoč smeh; vzbujajoča se narava; upanje vzbujajoča novica
SSKJ²
vzdramíti in vzdrámiti -im dov. (ī á)
1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi: vzdramilo ga je tuljenje sirene; vzdramiti otroka; vzdramiti se od bolečin; vzdramiti se ob petih; težko se vzdramiti / sredi takega razmišljanja jo je vzdramil zvonec; pren., ekspr. vzdramiti vest v kom; mesto se je vzdramilo v sončnem jutru
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: vzdramiti iz prijetnih sanj; vzdramiti se iz spanja
// knjiž. povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: vzdramiti ljudstvo / vzdramiti k narodni zavesti
2. knjiž. vzbuditi: vzdramiti v kom ljubezen; vino je vzdramilo splošno veselost / alkohol je vzdramil njegovo domišljijo; to ime vzdrami stare spomine
    vzdrámljen -a -o:
    iz sanj vzdramljen človek; otrok je že vzdramljen
SSKJ²
zahtévati -am nedov. in dov. (ẹ́)
1. izražati odločno hotenje
a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva
b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar
c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost
2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno / to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti / nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo
    zahteváje :
    razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje
    zahtevajóč -a -e:
    sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko
    zahtévan -a -o:
    zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti
SSKJ²
zakrnéti -ím dov. (ẹ́ í)
zaostati v rasti, razvoju: zaradi suše listi, plodovi zakrnijo in odpadejo; otroku je roka zakrnela / sluh zakrni / ekspr.: talent v provinci zakrni; duševno, ideološko zakrneti / ekspr. vest mu zakrni postane manj občutljiva
// izgubiti naravno obliko, velikost ali funkcijo: zaradi življenja pod zemljo so krtu oči zakrnele
    zakrnèl in zakrnèl -éla -o:
    zakrnela krila; čustveno zakrnel
SSKJ²
zalezováti -újem tudi zalézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́)
1. prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: lovec zalezuje gamsa, divjega petelina / gad, mačka zalezuje miš / ves dan zalezovati sovražnika, tihotapce / če bi nas zalezovali, bi nas čakali tule
// prizadevati si priti v stik s kom z namenom uresničiti ljubezenske želje, zadovoljiti spolne potrebe: zalezovati dekle; zalezuje jo, ko moža ni doma
2. skrivaj, pritajeno opazovati koga z namenom nadzorovati ga: kljub temu, da so ga povsod zalezovali, je nenadoma izginil
3. nav. 3. os., ekspr. s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati koga v kako neugodno, nezaželeno stanje: dan zalezuje ubežnika / naduha, spanec ga zalezuje / dvom, vest me zalezuje
SSKJ²
zaníkati -am dov. (ȋ)
1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala
// nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu
a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal
b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal
2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta
// ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven
3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga
4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil
// izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj
5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto
6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika
● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
♦ jezikosl. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki
    zanikajóč -a -e
    1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost
    2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor
    zaníkan -a -o:
    zanikana izjava, trditev / zanikani povedek
SSKJ²
zapêči -pêčem dov., tudi zapekó; zapêci zapecíte; zapékel zapêkla (é)
1. s pečenjem narediti, da nastane na površini rjavkasta plast, skorja: zapeči že pripravljeno jed v pečici; premalo, preveč zapeči kruh; zapeči pečenko, da nastane skorjica / pazi, da ne zapečeš potice preveč zapečeš
2. povzročiti občutek bolečine zaradi zelo velike toplote: vroče železo ga je zapeklo v dlan
3. povzročiti občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih stvari: česen, poper zapeče / solze so ga zapekle / oči so ga zapekle; brezoseb. v prsih ga je zapeklo
// ekspr. povzročiti duševne bolečine: izrečena beseda ga je zapekla; krivica ga je zapekla; to ga je hudo, v dno srca zapeklo
4. zapisati podatke na optično digitalno ploščo: zapeči datoteke na zgoščenko / zapeči CD, DVD
● ekspr. vest ga je zapekla dobil je neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde
    zapečèn -êna -o:
    zapečen kruh; lepo zapečeno meso / zapečeni CD-ji
    ●     ekspr. zapečeni hrbti turistov temno rjavi od sončenja; star. bolnik je zapečen zaprt
SSKJ²
zatíšati -am dov. (ȋ)
nar. vzhodnoštajersko utišati: zatišati glas / zatišati bolečino / posmehoval se je, da bi zatišal vest
    zatíšan -a -o:
    zatišan jok; zatišane želje
SSKJ²
zatŕden -dna -o prid. (ŕ ȓ)
knjiž. trden, gotov: zatrden dokaz / zatrdna vest zanesljiva
SSKJ²
zbírati -am nedov. (ī í)
1. delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: otroci so zbirali kamenčke; zbirati na kup / zbirati dokaze, podatke; potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo; zbirati rastline v študijske namene
// delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh: zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke; mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih; zbirati staro železo / zbirati denar za nakup stanovanja / zbirati naročnike za novo revijo; zbirati podpise, prijave
2. delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbirati delavce za delo na polju; rad zbira otroke okrog sebe / sovražnik že zbira vojsko / pastirji zbirajo čredo
3. delati, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah / leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke / ekspr. to jezero zbira vodo več rek v to jezero se izliva voda
4. prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov, stvari in jih sistematično urejati: zbirati hrošče, znamke; že od mladosti zbira stare knjige / zbirati ljudske pripovedke
5. delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbirala je moči, da bi vzdržala; dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen
● bibl. zbirati komu žerjavico na glavo z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest
    zbírati se 
    1. prihajati kam v večjem številu, navadno z določenim namenom: na tej gori se zbirajo planinci; okrog njega, pri njem se zbirajo otroci; ob nedeljah se zbirajo v kavarni, pod lipo; množično se zbirati / družina se je ravno zbirala h kosilu; gostje se že zbirajo prihajajo / zbirati se v skupine, po skupinah
    2. prihajati skupaj, na eno mesto: na nebu se zbirajo temni oblaki; odvečna voda se zbira v kanalu / v ustih so se mu začele zbirati sline
    3. ekspr. pojavljati se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo: grenkoba, maščevalnost se ji je zbirala v srcu / v njem se zbira jeza
    4. prihajati v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno stvar: dolgo se je zbiral, preden je kaj povedal
    ●     ekspr. nad deželo se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. okrog cerkve so se zbirale kmečke hiše so bile, nastajale; šalj. babe se zbirajo, dež bo
    zbirajóč -a -e:
    na trgu zbirajoči se ljudje
SSKJ²
žáli -a -o prid. (ȃ)
1. knjiž., v zvezi z beseda, misel ki vsebuje, izraža negativen, odklonilen odnos do koga: reči komu žalo besedo; v njegovem srcu ni žale misli
2. star. žalosten: žali spomin / žali glasovi / izvedeti žalo vest; sam.: nič žalega mu ni rekel; pazi, da mu ne naredijo kaj žalega hudega
SSKJ²
žálosten -tna -o prid., žálostnejši (á)
1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
// ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje
2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
// ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
// poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje
4. ekspr. enoličen2, pust2: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
// ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
// medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce
5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
// zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
♦ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče matere Jezusa Kristusa z mrtvim sinom v naročju
    žálostno 
    1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen
    ♦     glasb. žalostno označba za izraz izvajanja triste
    2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno
    // izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v členkovni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne
SSKJ²
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ)
1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje / dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
// podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
// delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena
2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
// z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira / pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje
7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
9. navadno z nikalnico delati, da se kaj lahko godi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti1: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
● ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
    dajáti se tudi dájati se ekspr.
    bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; vojaki se dajejo s sovražnikom; z noži sta se dajala
    ●     šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel
    // v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
    // prepirati se: sinova se dajeta za dediščino
    dajajóč -a -e:
    pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
Število zadetkov: 104