Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
metafízika -e ž (í) 
  1. 1. filoz. filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna: pred Sartrom je metafizika dajala prednost esenci pred eksistenco; metafizika vprašuje, zakaj ni nič, temveč nekaj / idealistična metafizika / Aristotelova, sholastična metafizika
    // po Heglu filozofsko mišljenje, ki temelji na nepovezanosti, nespremenljivosti predmetov, pojavov: dialektika in metafizika
  2. 2. knjiž. kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati; nadčutnost, nadstvarnost: gon k metafiziki se je v njem vse bolj krepil / metafizika lepote, smrti
  3. 3. knjiž., ekspr. zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje: njegova diagnoza družbe je jasna, a raje se umika v metafiziko
SSKJ
mikástiti -im nedov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. (močno) tepsti, pretepati: še kot otrok je mikastil svoje vrstnike; kadar je pijan, mikasti ženo in otroke; ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi / mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil močno udarjal, tolkel; pren. veter mikasti vrhove dreves
  2. 2. tresti, stresati, premikati: klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil
  3. 3. redko mučiti, zlasti duševno: tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce / učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo
SSKJ
míla jéra míle jére in míla Jéra míle Jére ž (ī-ẹ̑) ekspr. malodušen, neodločen človek: domovina potrebuje junakov, ne pa milih jer; drži se kakor mila jera ima malodušen, neodločen izraz
// kot psovka zakaj se pa niste uprli, mile jere
// kdor (rad) joka: ti otroci so mile jere
SSKJ
míšnica -e ž (ȋ) 
  1. 1. zelo strupen bel prah brez okusa: zastrupiti se z mišnico; med hrano je pomešala ščepec mišnice
  2. 2. past za miši: nastaviti mišnico; počuti se kot (ujet) v mišnici; pren., ekspr. zakaj bi po nepotrebnem lezli v mišnico; mišnica usode
SSKJ
móder2 -dra -o prid., modréjši tudi módrejši (ọ́) 
  1. 1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / redko dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen
    ●     ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo
    // ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo
  2. 2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi
    módro prisl.: modro se držati, govoriti, živeti; vse je modro premislil
    módri -a -o sam.: modri se je hitro znašel; kamen modrih po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; moška in modra je ta; dokaj modrih je povedal modrih misli
    ♦     rel. trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa
SSKJ
môški -ega m (ó) človek moškega spola, navadno dorasel: neki moški se je ozrl za njo; bradat, lep, mlad moški; moški zagorelih lic; glas, koraki moškega; moški in ženska / deblo lipe bi komaj obsegla dva moška / frizer, stranišče za moške
● evfem. ona še ne ve, zakaj so moški na svetu nima še ljubezenskih, spolnih izkušenj; ekspr. moški so jo kar požirali z očmi je spolno zelo privlačna; evfem. očita ji, da ima druge moške da ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; pog., ekspr. nora je na moške ima veliko slo po moških
// ekspr., navadno v povedni rabi tak človek kot nosilec odločnosti, poguma: ali smo moški ali nismo; kakšen moški pa si, če si tega ne upaš
SSKJ
mrakôten -tna -o prid. (ó) 
  1. 1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
    // ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
    // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba
  2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
    // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost
  3. 3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
  4. 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere
    mrakôtno prisl.: biti mrakotno razpoložen / v povedni rabi v gozdu je bilo mrakotno
SSKJ
mrlìč -íča m (ȉ í) 
  1. 1. mrtev človek, zlasti do pogreba: dati, položiti mrliča na mrtvaški oder, v krsto; pokopati mrliča; prepeljati mrliča na pokopališče; bled kot mrlič; bilo je tiho, kot da bi imeli mrliča v hiši / bedeti pri mrliču / redko odnesti mrliče in ranjene mrtve ljudi, mrtve
    // v krščanskem okolju: kropiti mrliča; zvoniti mrliču; pren., ekspr. živel je še, vendar je bil mrlič
    // po ljudskem verovanju duh mrtvega v njegovi prejšnji podobi: na pokopališču so se prepirali mrliči; srečati mrliča
  2. 2. ekspr. neživahen, nedružaben človek: zakaj si tak mrlič
    ●     žarg., čeb. mrlič mrtva, odmrla čebelja družina; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; ekspr. bolnik je bil živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. on je živ mrlič smrtno bolan
SSKJ
nabesedíčiti -im dov. (í ȋ) ekspr. reči, povedati veliko vsebinsko praznega: česa vsega ji ni nabesedičil / zakaj je prišel, je povedal šele, ko se je nabesedičil nagovoril
SSKJ
načečkáti -ám [čəč] dov. (á ȃ) slabš. nerazločno, grdo napisati: zakaj si nalogo tako načečkal; njegovo ime si je načečkal na košček papirja / namesto da bi narisal človeka, je le nekaj načečkal / za nalogo imamo spis, bom že kaj načečkal sestavil, napisal
SSKJ
načín -a m (ȋ) 
  1. 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika
    // publ. slikati v realističnem načinu slogu
    // z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov
  2. 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja
    1. a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne
    2. b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu
      // v zvezi na vsak način poudarja
    3. a) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način
    4. b) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna
      ●       pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako malo študiral; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
      ♦       gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; lingv. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina; muz. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način
SSKJ
náglica -e ž (ā) 
  1. 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela: naglica povzroča napake; zakaj taka naglica, saj bomo vse pravočasno naredili
    ●     naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka
  2. 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: to je treba delati brez naglice; delati z mrzlično, neverjetno naglico; dogodki se vrstijo z bliskovito, filmsko naglico / v naglici se obleči; v naglici je pozajtrkoval in odšel
    // v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da je pomanjkanje časa vzrok čemu: v naglici je delo le napol končal; v naglici je pozabil zapreti vrata
  3. 3. redko hitrost, brzina: voziti z vratolomno naglico; naglica vetra
SSKJ
nahrulíti in nahrúliti -im dov. (ī ú) grobo, glasno ozmerjati, ošteti: odposlance je nahrulil in nagnal; nahrulil jo je, zakaj ni prišla; nahruliti koga kot psa zelo
SSKJ
nàjnapŕvo tudi nájnapŕvo prisl. (ȁ-ȓ; ȃ-ȓ) star. najprej: najnaprvo naj povem, zakaj sem prišel
SSKJ
namaškaráti -ám dov. (á ȃ) ekspr. obleči v maškaro: otroka je namaškarala vsako leto; za pusta so se namaškarali
// slabš. neprimerno, smešno obleči: otroka je na hitro namaškarala; zakaj si se tako namaškaral
SSKJ
napíhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino; napihniti z usti
  2. 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo; napihniti lica; zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila
    // pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela
  3. 3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem; novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil
  4. 4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo; pohvala ga je napihnila
    ●     ekspr. umetno napihniti cene zvišati
    napíhniti se ekspr.  
    1. 1. postati domišljav, prevzeten: zaradi imenitnega življenja ob njem se je precej napihnila
    2. 2. postati jezen, užaljen: zakaj si se napihnil, saj nisem nič hudega rekel; ob njegovih besedah se je zelo napihnila
    napíhnjen -a -o 
    1. 1. deležnik od napihniti: napihnjen balon; od pijače napihnjen obraz; rastlina z napihnjenimi stroki
    2. 2. ekspr. domišljav, prevzeten: zaradi doseženega uspeha je ves napihnjen; napihnjen kot puran
    3. 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: rad je uporabljal napihnjene besede
SSKJ
napihováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. napolnjevati kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihovati balon, blazino; napihovati z usti
  2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napihoval zastave, zavese; napihovati lica / truplo se je v vodi napihovalo / sveža krma kravo napihuje napenja
  3. 3. ekspr. dajati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihovati napake, zasluge / stvar so tako napihovali, da se je spremenila v pravo senzacijo
  4. 4. ekspr. povzročati, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo ga je napihovalo; uspeh ga je čedalje bolj napihoval
    napihováti se ekspr.  
    1. 1. postajati domišljav, prevzeten: zadnje čase se zelo napihuje
      // bahati se, postavljati se: pred njo se je rad napihoval; celo napihuje se s tem dejanjem
    2. 2. biti jezen, užaljen: zakaj se napihuješ, saj nisem nič hudega mislil s tem
      ●       spet se napihuje kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; ekspr. če se še tako napihuje, tega dela ne bo dokončal do roka se trudi, si prizadeva
      ♦       agr. sir se napihuje površina sira se izboči zaradi plinov, ki jih povzročajo tehnološko neustrezni mikroorganizmi
SSKJ
narávnost prisl. (á) 
  1. 1. izraža gibanje ali položaj v ravni črti brez odmikanja: naravnost iztegnjena roka; na križišču peljite naravnost, ne na desno ne na levo / gledati, svetiti naravnost v oči
    // izraža gibanje ali smer po najkrajši poti in brez postankov: iti naravnost domov / ekspr. drveti naravnost v pogubo; stopati naravnost proti cilju
    // neposredno, direktno: blago dobiva naravnost iz tovarne; pošlji ga naravnost k zdravniku / ekspr. ni mu treba kar naravnost verjeti brez pomišljanja
  2. 2. nav. ekspr. brez prikrivanja, odkrito: spregovori z njim naravnost; vprašaj naravnost, zakaj ne mara priti; kar naravnost povej, da se bojiš / naravnost nas v govoru ni imenoval; tega naravnost ne trdim
  3. 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: otrok je priletel naravnost pod kolesa; zadel ga je naravnost v oko
    // pog., ekspr. poudarja trditev: bil si naravnost imeniten; to bi bila naravnost sramota
    // poudarja intenzivnost dejanja; kar: začeli so ga naravnost sovražiti
    ●     redko ni bila naravnost bolna, zdrava pa tudi ne ravno
SSKJ
nastláti -stéljem dov., nastêlji nasteljíte (á ẹ́) 
  1. 1. s polaganjem, trosenjem stelje pripraviti ležišče domačim živalim: nastlati živini; nastlati z listjem; skidal sem že, zdaj moram še nastlati
  2. 2. knjiž. natrositi, nametati: nastlati cvetje na pot / listje je nastlalo vrtne steze prekrilo
  3. 3. slabš. povzročiti, da pride na kak prostor več odpadnih predmetov: obiskovalci so nastlali okolico razglednega stolpa; zakaj si tako nastlal sobo
    nastlán -a -o: nastlana slama; pot je nastlana z listjem; igrišče je nastlano s papirčki in vrečkami
SSKJ
nedólžen -žna -o [u̯ž] prid., nedólžnejši (ọ̑) 
  1. 1. ki nima krivde, ni kriv: obdolžili so ga, izkazalo pa se je, da je nedolžen; nav., ekspr.: ubijanje nedolžnih ljudi v vojnah; pri tej stvari sem popolnoma nedolžen / ekspr. zlaže se ti z najbolj nedolžnim obrazom / ekspr. zakaj pobijaš nedolžne ptičke
    ●     ekspr. nedolžna kri vpije po maščevanju po nedolžnem umorjene(ga) je treba maščevati
  2. 2. v krščanskem okolju ki je zaradi otroštva, mladosti (še) čist, nepokvarjen: veselo čebljanje nedolžnega dečka; pohujševati nedolžne otroke / nedolžna ljubezen / ekspr. nedolžno oko, srce
    // vznes. ki je simbol nedolžnosti: nedolžna bela lilija
  3. 3. ekspr. ki še ni spolno občeval: je še nedolžna; nedolžno dekle
  4. 4. ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nedolžen prehlad, prepir; poškodba ni tako nedolžna / nedolžna satira / vino je precej nedolžno lahko
    nedólžno prisl.: ali so vas res zaprli, je vprašal nedolžno; pogledati nedolžno kot otrok
    nedólžni -a -o sam.: ne delaj se nedolžnega; po nedolžnem obsojen
Število zadetkov: 215