prirezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z rezanjem krajšati: prirezovati sadikam korenine in veje; prirezovati konjem repe
// z rezanjem oblikovati konec kakega predmeta: prirezovati gosje pero / prirezovati svinčnik šiliti
2. z rezanjem dajati čemu določeno obliko, velikost: lepenko je prirezoval natančno po velikosti odprtin
// dajati obliko sestavnim delom obleke ali obutve: na dolgi mizi so ženske prirezovale blago / prirezovati dele za sandale
♦ les. prirezovati les dane kose lesa ustrezno razrezovati glede na zahteve
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
prislánjati -am nedov. (ā)
dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: prislanjati kolo na ograjo, ob ograjo; mokre škornje je prislanjal k peči
// dajati kaj v tak položaj, da se (z enim delom) dotika česa: glavo mu prislanja k prsim; ekspr. sonce se je prislanjalo na zgornji rob hribov / ekspr. nizke bajte so se prislanjale k visokim hišam so stale ob njih
● ekspr. spet prislanja uho na vrata prisluškuje
dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: prislanjati kolo na ograjo, ob ograjo; mokre škornje je prislanjal k peči
// dajati kaj v tak položaj, da se (z enim delom) dotika česa: glavo mu prislanja k prsim; ekspr. sonce se je prislanjalo na zgornji rob hribov / ekspr. nizke bajte so se prislanjale k visokim hišam so stale ob njih
● ekspr. spet prislanja uho na vrata prisluškuje
- prislánjati se knjiž.
nepovabljen, nezaželen se pridruževati, prihajati kam: vse življenje se prislanja k tujim družinam
SSKJ²
regresírati -am nedov. in dov. (ȋ)
dajati komu denarno nadomestilo za prodajo, nakup česa po nižji ceni: regresirati delovni organizaciji izvoz; regresirati umetna gnojila; regresirati nakup semen / regresirati ceno, oskrbnino; regresirati obrestno mero / regresirati šolsko malico, šolnino subvencionirati
● regresirati dopust dajati delavcem, upokojencem določen znesek kot prispevek za dopust
♦ pravn. zavarovalnica regresira odškodnino od povzročitelja nesreče izterja, zahteva povrnitev izplačane odškodnine na osnovi regresa
dajati komu denarno nadomestilo za prodajo, nakup česa po nižji ceni: regresirati delovni organizaciji izvoz; regresirati umetna gnojila; regresirati nakup semen / regresirati ceno, oskrbnino; regresirati obrestno mero / regresirati šolsko malico, šolnino subvencionirati
● regresirati dopust dajati delavcem, upokojencem določen znesek kot prispevek za dopust
♦ pravn. zavarovalnica regresira odškodnino od povzročitelja nesreče izterja, zahteva povrnitev izplačane odškodnine na osnovi regresa
- regresíran -a -o:
regresiran denar; mleko je regresirano
SSKJ²
shranjeváti -újem nedov. (á ȗ)
dajati kaj na določeno mesto za kasnejšo uporabo: shranjevati sadje in zelenjavo; shranjevati na police, v hladilnik / denarja ni varno shranjevati doma hraniti
// dajati digitalne podatke na nosilec podatkov za kasnejšo uporabo: shranjevati datoteke v pomnilnik telefona, na pomnilniško kartico, trdi disk / kamera shranjuje fotografije v visokoločljivostnem formatu / shranjevati fotografije na strežnik
// delati, da se kaj ohrani: shranjevati pisma, račune, revije
dajati kaj na določeno mesto za kasnejšo uporabo: shranjevati sadje in zelenjavo; shranjevati na police, v hladilnik / denarja ni varno shranjevati doma hraniti
// dajati digitalne podatke na nosilec podatkov za kasnejšo uporabo: shranjevati datoteke v pomnilnik telefona, na pomnilniško kartico, trdi disk / kamera shranjuje fotografije v visokoločljivostnem formatu / shranjevati fotografije na strežnik
// delati, da se kaj ohrani: shranjevati pisma, račune, revije
SSKJ²
sklépati1 -am nedov. (ẹ̑)
1. dajati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: sklepati obroče; člen se sklepa s členom
// v zvezi z roka dajati, imeti končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: sklepati roke okoli vratu, na hrbtu; krčevito sklepati roke / od začudenja sklepati roke; med molitvijo sklepati roke imeti jih v položaju, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo
2. delati, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: sklepati čeljusti
3. delati, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijemali so se za roke in sklepali kroge / vojaške enote sklepajo obroč
4. končevati: sklepati govore z vzkliki / sklepati nov krog predavanj / na severni strani sklepa dolino skalna stena zapira / ekspr. sklepati svojo pot, svoje življenje umirati
5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja delati, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklepati med seboj, s kom dogovore, kupčije, pogodbe / ta sporazum že dolgo sklepajo / sklepati s sovražnikom mir; sklepati poznanstva, prijateljska razmerja
6. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem
a) do mogočih, verjetnih dejstev: iz vsega tega so sklepali, da bo odpotoval; po govorjenju sklepam, da je tujec
b) do novih spoznanj: da izračunamo, kdaj opravi isto delo petnajst delavcev, sklepamo takole; sklepa se po strogih logičnih pravilih / sklepati iz splošnega na posamezno
7. po končani obravnavi, razpravi določati, kar se hoče, želi narediti: sklepati o predlogu; sklepa se z večino glasov
● te gore sklepajo težko prehoden venec sestavljajo, tvorijo; ekspr. z družbo ga sklepajo tesne vezi povezujejo, družijo
1. dajati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: sklepati obroče; člen se sklepa s členom
// v zvezi z roka dajati, imeti končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: sklepati roke okoli vratu, na hrbtu; krčevito sklepati roke / od začudenja sklepati roke; med molitvijo sklepati roke imeti jih v položaju, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo
2. delati, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: sklepati čeljusti
3. delati, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijemali so se za roke in sklepali kroge / vojaške enote sklepajo obroč
4. končevati: sklepati govore z vzkliki / sklepati nov krog predavanj / na severni strani sklepa dolino skalna stena zapira / ekspr. sklepati svojo pot, svoje življenje umirati
5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja delati, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklepati med seboj, s kom dogovore, kupčije, pogodbe / ta sporazum že dolgo sklepajo / sklepati s sovražnikom mir; sklepati poznanstva, prijateljska razmerja
6. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem
a) do mogočih, verjetnih dejstev: iz vsega tega so sklepali, da bo odpotoval; po govorjenju sklepam, da je tujec
b) do novih spoznanj: da izračunamo, kdaj opravi isto delo petnajst delavcev, sklepamo takole; sklepa se po strogih logičnih pravilih / sklepati iz splošnega na posamezno
7. po končani obravnavi, razpravi določati, kar se hoče, želi narediti: sklepati o predlogu; sklepa se z večino glasov
● te gore sklepajo težko prehoden venec sestavljajo, tvorijo; ekspr. z družbo ga sklepajo tesne vezi povezujejo, družijo
- sklepáje :
sklepaje koščene roke, je stala pred njim
- sklepajóč -a -e:
sklepajoč roke, ga je poklical; sklepajoč iz znanega na neznano; sklepajoč po pismu, želijo, da pridete čim prej
SSKJ²
skopáriti -im nedov. (á ȃ)
nerad ali sploh ne dajati, porabljati, zlasti denar: vse življenje je skoparil; grabiti in skopariti / ob vsaki priložnosti skopari / kadar je bilo treba pomagati revežem, ni skoparila je bila zelo radodarna
// navadno z orodnikom dajati, porabljati zelo malo tega, kar izraža dopolnilo: skopariti z denarjem, s plačilom; skopariti pri gorivu, z materialom / v razburjenosti ni skoparil z obtožbami marsičesa jih je obtoževal; skopari s pohvalo redko koga, kaj pohvali; skopariti s priznanjem
● ekspr. vsega je imela dovolj, ne bi ji bilo treba tako skopariti varčevati; ekspr. pri njej narava ni skoparila zelo je lepa, pametna; ekspr. skopariti s časom zelo gospodarno porabljati razpoložljivi čas
nerad ali sploh ne dajati, porabljati, zlasti denar: vse življenje je skoparil; grabiti in skopariti / ob vsaki priložnosti skopari / kadar je bilo treba pomagati revežem, ni skoparila je bila zelo radodarna
// navadno z orodnikom dajati, porabljati zelo malo tega, kar izraža dopolnilo: skopariti z denarjem, s plačilom; skopariti pri gorivu, z materialom / v razburjenosti ni skoparil z obtožbami marsičesa jih je obtoževal; skopari s pohvalo redko koga, kaj pohvali; skopariti s priznanjem
● ekspr. vsega je imela dovolj, ne bi ji bilo treba tako skopariti varčevati; ekspr. pri njej narava ni skoparila zelo je lepa, pametna; ekspr. skopariti s časom zelo gospodarno porabljati razpoložljivi čas
SSKJ²
smrdéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. oddajati, dajati neprijeten vonj: pokvarjena hrana smrdi; nekatere rastline zelo smrdijo; smrdel je po znoju; brezoseb. smrdelo je po zažganem, po žveplu; smrdi kot dihur, kuga zelo, močno
// ekspr. oddajati, dajati vonj sploh: vsaka stvar po svoje smrdi; brezoseb.: iz ust mu smrdi; v kuhinji je smrdelo po česnu in ribah
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: knjiga smrdi po pornografiji; brezoseb. smrdi po vojni
3. z dajalnikom imeti, čutiti odpor do česa: cigarete ji ne smrdijo; hrana mu smrdi / ekspr. delo, učenje mu smrdi / ekspr. vsa ta stvar mi nekam smrdi
● preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi
1. oddajati, dajati neprijeten vonj: pokvarjena hrana smrdi; nekatere rastline zelo smrdijo; smrdel je po znoju; brezoseb. smrdelo je po zažganem, po žveplu; smrdi kot dihur, kuga zelo, močno
// ekspr. oddajati, dajati vonj sploh: vsaka stvar po svoje smrdi; brezoseb.: iz ust mu smrdi; v kuhinji je smrdelo po česnu in ribah
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: knjiga smrdi po pornografiji; brezoseb. smrdi po vojni
3. z dajalnikom imeti, čutiti odpor do česa: cigarete ji ne smrdijo; hrana mu smrdi / ekspr. delo, učenje mu smrdi / ekspr. vsa ta stvar mi nekam smrdi
● preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi
- smrdèč -éča -e:
prišel je domov, smrdeč po vinu; smrdeča voda; smrdeče in zatohlo dvorišče
SSKJ²
stókati -am stil. stóčem nedov. (ọ́ ọ̑, ọ̄)
1. dajati slabotne, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: ranjenec je vso noč stokal; v spanju je stokal; stokati od bolečin, napora; tiho, žalostno stokati
// ekspr. dajati stoku podobne glasove: avto je stokal in kašljal; drevesa so stokala v burji; morje stoka in buči / veter žalostno stoka
2. ekspr. tožiti, tarnati: stokal je o svoji nesreči, življenju; stokal je, da je vzdrževanje hiš drago; vsega ima dovolj, pa kar naprej stoka
3. slabš. nerazločno, zatikajoče se govoriti: predavatelj je nekaj stokal, pa ga ni nobeden poslušal
● ekspr. narod je dolgo stokal pod tujim jarmom živel, trpel
1. dajati slabotne, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: ranjenec je vso noč stokal; v spanju je stokal; stokati od bolečin, napora; tiho, žalostno stokati
// ekspr. dajati stoku podobne glasove: avto je stokal in kašljal; drevesa so stokala v burji; morje stoka in buči / veter žalostno stoka
2. ekspr. tožiti, tarnati: stokal je o svoji nesreči, življenju; stokal je, da je vzdrževanje hiš drago; vsega ima dovolj, pa kar naprej stoka
3. slabš. nerazločno, zatikajoče se govoriti: predavatelj je nekaj stokal, pa ga ni nobeden poslušal
● ekspr. narod je dolgo stokal pod tujim jarmom živel, trpel
- stokáje :
stokaje se je sklonil; stokaje so zlezli na voz
- stokajóč -a -e:
stokajoč je šel čez cesto; stokajoči ranjenci; prisl.: stokajoče povedati
SSKJ²
svistéti -ím nedov. (ẹ́ í)
dajati ostre, sikajoče glasove: suho listje je svistelo pod nogami; brezoseb. svistelo ji je pred ušesi / ekspr. pri hoji je svileno krilo svistelo šumelo, šuštelo
// hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: puščice so svistele nad glavami / kose svistijo
// s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: svisteti z bičem
dajati ostre, sikajoče glasove: suho listje je svistelo pod nogami; brezoseb. svistelo ji je pred ušesi / ekspr. pri hoji je svileno krilo svistelo šumelo, šuštelo
// hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: puščice so svistele nad glavami / kose svistijo
// s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: svisteti z bičem
- svistèč -éča -e:
raketa je svisteč zletela v zrak; svisteči izstrelki
SSKJ²
sviščáti -ím nedov. (á í)
dajati ostre, sikajoče glasove: suha trava je sviščala pod nogami
// hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: izstrelki so sviščali čez mesto / po zraku sviščijo strele
// s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: sviščati z mečem
dajati ostre, sikajoče glasove: suha trava je sviščala pod nogami
// hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: izstrelki so sviščali čez mesto / po zraku sviščijo strele
// s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: sviščati z mečem
- sviščèč -éča -e:
sviščeči glasovi; sviščeče sopenje
SSKJ²
šáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr.
1. dajati si opravka z nepomembnimi deli: ves dan že šari okrog štedilnika; zvečer dolgo šari po kuhinji / šarila je po hiši, da je vse zbudila hodila, povzročala hrup
// dajati si opravka, delati kaj sploh: vedno kaj šari okoli hiše, po vrtu; prevrnil je steklenico, ko je šaril po mizi / kaj šariš tu okoli kaj delaš tu, zakaj si tu
2. stikati2, iskati: šariti po predalih; nekaj šari med papirji; šaril je za igračami pod omaro; pren. šariti po spominu
3. v zvezi s s, z pretirano, nepremišljeno porabljati kaj: šariti z denarjem; ne šari tako z vinom / na debelo šariti s frazami
● ekspr. veter šari po polju piha
♦ lov. s psom loviti, iskati divjad po gošči, grmovju
1. dajati si opravka z nepomembnimi deli: ves dan že šari okrog štedilnika; zvečer dolgo šari po kuhinji / šarila je po hiši, da je vse zbudila hodila, povzročala hrup
// dajati si opravka, delati kaj sploh: vedno kaj šari okoli hiše, po vrtu; prevrnil je steklenico, ko je šaril po mizi / kaj šariš tu okoli kaj delaš tu, zakaj si tu
2. stikati2, iskati: šariti po predalih; nekaj šari med papirji; šaril je za igračami pod omaro; pren. šariti po spominu
3. v zvezi s s, z pretirano, nepremišljeno porabljati kaj: šariti z denarjem; ne šari tako z vinom / na debelo šariti s frazami
● ekspr. veter šari po polju piha
♦ lov. s psom loviti, iskati divjad po gošči, grmovju
SSKJ²
švístati -am nedov. (ȋ)
v presledkih dajati ostre, sikajoče glasove: jermen je švistal
// v presledkih se hitro premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: krogle so švistale mimo; rakete so švistale pod nebo / kose švistajo
// s tankim predmetom v presledkih zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: švistali so z biči
v presledkih dajati ostre, sikajoče glasove: jermen je švistal
// v presledkih se hitro premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: krogle so švistale mimo; rakete so švistale pod nebo / kose švistajo
// s tankim predmetom v presledkih zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: švistali so z biči
SSKJ²
švistéti -ím nedov. (ẹ́ í)
dajati ostre, sikajoče glasove: suho listje je švistelo; brezoseb. pod nogami je švistelo / ekspr. svilena obleka je švistela šumela, šuštela
// hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: puščice so švistele okrog njih / kose švistijo
// s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: švisteti z bičem
dajati ostre, sikajoče glasove: suho listje je švistelo; brezoseb. pod nogami je švistelo / ekspr. svilena obleka je švistela šumela, šuštela
// hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: puščice so švistele okrog njih / kose švistijo
// s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: švisteti z bičem
- švistèč -éča -e:
švisteč so puščice zletele proti njim; švisteča sablja
SSKJ²
têpsti têpem nedov., tépel têpla (é)
1. dajati komu udarce: tepsti otroka, žival; tepsti po glavi; tepsti z roko, s šibo; tepsti koga kakor vola zelo močno in neusmiljeno / tepsti konja, da bi premaknil voz / ekspr. dež ga tepe po licih; torba ga tepe po petah ga udarja; ekspr. ptica tepe s krili maha, udarja
2. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: tepejo jih slabe letine, napačne odločitve / usoda, življenje ga zelo tepe
● preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega
1. dajati komu udarce: tepsti otroka, žival; tepsti po glavi; tepsti z roko, s šibo; tepsti koga kakor vola zelo močno in neusmiljeno / tepsti konja, da bi premaknil voz / ekspr. dež ga tepe po licih; torba ga tepe po petah ga udarja; ekspr. ptica tepe s krili maha, udarja
2. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: tepejo jih slabe letine, napačne odločitve / usoda, življenje ga zelo tepe
● preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega
- têpsti se
1. dajati udarce drug drugemu: pred gostilno sta se tepla dva moška; otroci se večkrat prepirajo in tepejo / tepsti se s kom
2. ekspr. biti se, bojevati se: dve leti se je tepel na fronti; tepsti se s sovražno vojsko / tepsti se za pravico / tepsti se za izkoriščane, zapostavljene / dekle se je teplo z jokom
// v zvezi z za zelo si prizadevati za uresničitev svoje želje ob enakem prizadevanju nasprotnikov: ljudje se kar tepejo za dobrega delavca, novi izdelek
3. ekspr. biti v velikem neskladju: te barve se tepejo; nova stavba se preveč tepe z okoljem / v njegovem ravnanju se tepejo kmečke in mestne navade / to se tepe z razumom
● ekspr. vetrovi se tepejo se v sunkih mešajo; ekspr. tepsti se z revščino otepati se
- tepèn -êna -o:
tepen otrok
● ekspr. tepeno moštvo premagano moštvo
SSKJ²
ukrívljati -am nedov. (í)
dajati čemu krivo obliko: ukrivljati železne palice; knjižne police so se začele ukrivljati kriviti
// dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: ustnice je ukrivljal v prisiljen nasmeh / težko delo mu je začelo ukrivljati hrbet
● ekspr. upiralo se jim je neprestano ukrivljati hrbtenico ubogati koga; biti komu poslušen, pokoren
dajati čemu krivo obliko: ukrivljati železne palice; knjižne police so se začele ukrivljati kriviti
// dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: ustnice je ukrivljal v prisiljen nasmeh / težko delo mu je začelo ukrivljati hrbet
● ekspr. upiralo se jim je neprestano ukrivljati hrbtenico ubogati koga; biti komu poslušen, pokoren
SSKJ²
vkopávati -am nedov. (ȃ)
dajati, polagati kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasipati: vkopavati kanalizacijske cevi, električne vode
// dajati, polagati spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasipati, zlasti zaradi trdnejše namestitve: vkopavati kole v vinogradu; vkopavati stebre
dajati, polagati kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasipati: vkopavati kanalizacijske cevi, električne vode
// dajati, polagati spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasipati, zlasti zaradi trdnejše namestitve: vkopavati kole v vinogradu; vkopavati stebre
- vkopávati se
1. zaradi padca, teže prodirati v tla in se delno zakrivati: pregrade so se vedno globlje vkopavale v tla
2. voj. delati, kopati strelske jarke in se nameščati vanje: na povelje so se začeli vojaki vkopavati
SSKJ²
vónjati -am nedov. (ọ̑)
1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi
// oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati
● nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja
5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti
1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi
// oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati
● nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja
5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti
- vonjajóč -a -e:
vrnil se je, vonjajoč po žganju
SSKJ²
vstávljati -am nedov. (á)
dajati, nameščati kaj v za to namenjeno odprtino: vstavljati bisere v nakit; vstavljati slike, stekla v okvire; vstavljati zadrgo
// dajati, nameščati kaj med kaj: vstavljati letve med deske / pravilno vstavljati manjkajoče podatke
dajati, nameščati kaj v za to namenjeno odprtino: vstavljati bisere v nakit; vstavljati slike, stekla v okvire; vstavljati zadrgo
// dajati, nameščati kaj med kaj: vstavljati letve med deske / pravilno vstavljati manjkajoče podatke
SSKJ²
vzdrževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju: vzdrževati cesto; sam vzdržuje hišo; vzdrževati na predpisan način; vzdrževati po navodilih; vzdrževati in obnavljati / vzdrževati v dobrem stanju
// delati, da se kaj ohranja v enakem stanju: vzdrževati v kotlu stalno temperaturo / vzdrževati ogenj
// delati, da se kaj ohranja sploh: vzdrževati diplomatske, prijateljske odnose; z letali vzdrževati zvezo s poplavljenimi območji / vzdrževati redni promet / ladja vzdržuje progo med Dubrovnikom in Koprom / vzdrževati ravnotežje; s silo vzdrževati red / vzdrževati koga pri življenju / publ. vzdrževati zanimanje za različna področja zanimati se
// delati, da je kaj komu na razpolago: v Ljubljani vzdržujejo stanovanje za sina / vzdržuje si ljubico
2. dajati komu, kar potrebuje za življenje: vzdrževati družino, otroka; med študijem ga je vzdrževal stric / s plačevanjem šolnine vzdrževati učitelja; vzdrževal se je z inštruiranjem
// dajati, kar je potrebno za obstoj, delovanje česa: muzej vzdržuje mestna uprava / vzdrževati vojsko z davki; društvo se vzdržuje s prirejanjem veselic
● knjiž. vzdrževalo jo je upanje, da se sin vrne ji je dajalo moči za nadaljnje življenje; publ. vzdrževati korak s spreminjajočimi se potrebami družbe prilagajati se jim; knjiž. naprava vzdržuje ladjo v vodoravnem položaju drži, ohranja; knjiž. vzdrževati se ostrih besed ne izrekati, ne uporabljati jih; knjiž. pri glasovanju se je skupina poslancev vzdrževala se ni opredeljevala
1. delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju: vzdrževati cesto; sam vzdržuje hišo; vzdrževati na predpisan način; vzdrževati po navodilih; vzdrževati in obnavljati / vzdrževati v dobrem stanju
// delati, da se kaj ohranja v enakem stanju: vzdrževati v kotlu stalno temperaturo / vzdrževati ogenj
// delati, da se kaj ohranja sploh: vzdrževati diplomatske, prijateljske odnose; z letali vzdrževati zvezo s poplavljenimi območji / vzdrževati redni promet / ladja vzdržuje progo med Dubrovnikom in Koprom / vzdrževati ravnotežje; s silo vzdrževati red / vzdrževati koga pri življenju / publ. vzdrževati zanimanje za različna področja zanimati se
// delati, da je kaj komu na razpolago: v Ljubljani vzdržujejo stanovanje za sina / vzdržuje si ljubico
2. dajati komu, kar potrebuje za življenje: vzdrževati družino, otroka; med študijem ga je vzdrževal stric / s plačevanjem šolnine vzdrževati učitelja; vzdrževal se je z inštruiranjem
// dajati, kar je potrebno za obstoj, delovanje česa: muzej vzdržuje mestna uprava / vzdrževati vojsko z davki; društvo se vzdržuje s prirejanjem veselic
● knjiž. vzdrževalo jo je upanje, da se sin vrne ji je dajalo moči za nadaljnje življenje; publ. vzdrževati korak s spreminjajočimi se potrebami družbe prilagajati se jim; knjiž. naprava vzdržuje ladjo v vodoravnem položaju drži, ohranja; knjiž. vzdrževati se ostrih besed ne izrekati, ne uporabljati jih; knjiž. pri glasovanju se je skupina poslancev vzdrževala se ni opredeljevala
- vzdržujóč -a -e:
hodil je po vrvi, težko vzdržujoč ravnotežje
- vzdrževán -a -o:
dobro vzdrževana cesta; vzdrževana oseba
SSKJ²
zavíjati -am nedov. (í)
1. spreminjati smer svojega
a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
b) poteka: cesta, proga zavija
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze
4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
// ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati
1. spreminjati smer svojega
a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
b) poteka: cesta, proga zavija
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze
4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
// ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati
- zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost
- zavijáje :
prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice
- zavijajóč -a -e:
tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- ...
- 34
- Naslednja »
Število zadetkov: 671
Dostopnost