osamélec -lca [osamelca in osameu̯ca] m (ẹ̑)
1. geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini: Šmarna gora je osamelec; osamelci na barju; vznožje osamelca
2. knjiž. osamljeno drevo, osamljena skala: iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci; rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu; pren. ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
samotárka -e ž (á)
1. ženska ali žival, ki hote živi sama, brez stikov, povezave z drugimi: postala je čemerna samotarka / lisica je velika samotarka; antilopa samotarka
2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: gora samotarka
1. ženska ali žival, ki hote živi sama, brez stikov, povezave z drugimi: postala je čemerna samotarka / lisica je velika samotarka; antilopa samotarka
2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: gora samotarka
SSKJ²
skrívati -am nedov., stil. skrivájte; stil. skrivála (í)
1. dajati, imeti kaj na takem mestu, da se ne opazi, ne vidi: skrivati blago; kaznovali so ga, ker je skrival hudodelca; skrivati pod posteljo, v kleti; skrivati kaj pred otroki; denar skriva kot kača noge / skrivati obraz v dlani, z ruto / čelo ji skrivajo lasje pokrivajo
// delati, da kdo česa ne more opaziti: skrivati svoja čustva, jezo, ljubezen, žalost
// delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: skrivati svoj pravi namen; vem, da nekaj skriva pred menoj; skrival je, da je bil že večkrat zaprt
2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: gora skriva še veliko premoga
● pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara
1. dajati, imeti kaj na takem mestu, da se ne opazi, ne vidi: skrivati blago; kaznovali so ga, ker je skrival hudodelca; skrivati pod posteljo, v kleti; skrivati kaj pred otroki; denar skriva kot kača noge / skrivati obraz v dlani, z ruto / čelo ji skrivajo lasje pokrivajo
// delati, da kdo česa ne more opaziti: skrivati svoja čustva, jezo, ljubezen, žalost
// delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: skrivati svoj pravi namen; vem, da nekaj skriva pred menoj; skrival je, da je bil že večkrat zaprt
2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: gora skriva še veliko premoga
● pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara
- skrívati se
1. delati se neopaznega, nevidnega: med vojno se je moral skrivati; razbojniki so se skrivali po gozdovih; pri njem so se skrivali ilegalci; ptice se skrivajo v grmovju; skrivati se pred zasledovalci; izdali so, kje se skriva / mesec se skriva za oblaki; pren. skrivati se pred dolžnostmi, vojaško obveznostjo
2. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: potok se skriva pod ledom; vas se skriva v zelenju / v pregovorih se skriva ljudska modrost; ne ve, kaj se skriva za temi besedami; za njegovo trdo lupino se skriva plemenito srce
● ekspr. v tem fantu se skrivajo talenti je (zelo) nadarjen; ekspr. skrivati se pred soncem ne izpostavljati se delovanju sončnih žarkov; ekspr. za to razpravo se skriva veliko dela in premišljevanja zanjo je bilo potrebno
♦ etn. otroška igra, pri kateri eden od udeležencev išče druge, ki so skriti
- skriváje :
molčala je, skrivaje razburjenje; oprezoval je, skrivaje se za grmom
- skrivajóč -a -e:
skrivajoč solze, je stekla iz sobe; skrivajoč se za načela; skrivajoč se človek
- skrívan -a -o:
skrivana ljubezen; skrivano blago
SSKJ²
tríglàv in trígláv -áva -o prid. (ȋ-ȁ ȋ-á; ȋ-ȃ)
ki ima tri glave: triglavo božanstvo; pren. triglava gora
♦ anat. triglava mišica mišica, ki ima na enem koncu tri krake
ki ima tri glave: triglavo božanstvo; pren. triglava gora
♦ anat. triglava mišica mišica, ki ima na enem koncu tri krake
SSKJ²
utrípniti -em dov. (í ȋ)
1. narediti malo zaznaven, rahel gib: utripniti z vekami / oči so nekajkrat utripnile
2. navadno v zvezi z žila razširiti se in skrčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu je močneje utripnila
3. za kratek čas se pojaviti in prenehati: izza gora je utripnila svetloba
4. prižgati se in ugasniti: svetilnik je utripnil po točno določenem času
1. narediti malo zaznaven, rahel gib: utripniti z vekami / oči so nekajkrat utripnile
2. navadno v zvezi z žila razširiti se in skrčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu je močneje utripnila
3. za kratek čas se pojaviti in prenehati: izza gora je utripnila svetloba
4. prižgati se in ugasniti: svetilnik je utripnil po točno določenem času
SSKJ²
SSKJ²
vikariát -a m (ȃ) rel.
1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije
// upravna enota Katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija
2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat
1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije
// upravna enota Katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija
2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat
SSKJ²
visòk -ôka -o prid., víšji (ȍ ó)
1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost; ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino
// ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode
// ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah
2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped
// ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok
3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko
// ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest
// ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani
4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton
5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države
// v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje
6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo
// v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce
// v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole nekdaj razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije
7. ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji
8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam
9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita
// domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok
10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje
// biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja
11. v zvezi visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu:
● knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jezikosl. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; les., tekst. visoki lesk; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; pravn. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia
1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost; ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino
// ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode
// ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah
2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped
// ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok
3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko
// ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest
// ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani
4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton
5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države
// v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje
6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo
// v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce
// v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole nekdaj razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije
7. ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji
8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam
9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita
// domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok
10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje
// biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja
11. v zvezi visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu:
● knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jezikosl. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; les., tekst. visoki lesk; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; pravn. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia
- visôko prisl.:
sonce je že visoko na nebu; visoko dvigniti zastavo; peti visoko z visokim glasom; visoko so premagali nasprotnika; vzpenjala sta se višje in višje; ekspr. visoko doneče besede; visoko leteče letalo; visoko raščen človek; visoko usposobljen strokovnjak; publ. jesti visoko kalorično hrano zelo; višje ob reki ležeči kraji bližje njenemu izviru; knjiž. preseliti se visoko na sever daleč
● ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel visok družbeni, službeni položaj; ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel dosegel visok položaj; po razgledanosti je bil visoko nad drugimi bil je veliko bolj razgledan od drugih; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
- visôki -a -o sam.:
uprli so se višjim nadrejenim; hrepeneti po čem višjem; sedeti na visokem
♦ rel. Sin Najvišjega Kristus
SSKJ²
vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ)
1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
♦ šport. vreči kopje
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga
2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
// ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
// nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
// v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
// publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
// prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo na redko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
♦ šport. vreči kopje
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga
2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
// ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
// nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
// v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
// publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
// prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo na redko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
- vréči se nav. ekspr.
1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
// s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti
2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo
4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati
// s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati
● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti
- vŕžen -a -o:
v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj
♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti
SSKJ²
SSKJ²
zableščáti se -ím se tudi zableščáti -ím dov., zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) (á í)
1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale; travnik se je zableščal od rose; gora se zablešči v soncu
// močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce
2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze
1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale; travnik se je zableščal od rose; gora se zablešči v soncu
// močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce
2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
zváti zôvem nedov., zvál (á ó) star.
1. klicati, pozivati: zove nas na boj; zvati na pomoč
2. imenovati: zvali so jo Micka; kako se zove ta gora / zovejo ga krivi prerok
● nar. vzhodno ni odrekel, če so ga zvali prosili; nar. vzhodno zvali so jih v goste vabili
1. klicati, pozivati: zove nas na boj; zvati na pomoč
2. imenovati: zvali so jo Micka; kako se zove ta gora / zovejo ga krivi prerok
● nar. vzhodno ni odrekel, če so ga zvali prosili; nar. vzhodno zvali so jih v goste vabili
- zván -a -o:
zvani gostje
● zastar. uveljavljal je svoj tako zvani življenjski nazor pri omejitvi, negotovosti v izjavi tako imenovani
SSKJ²
SSKJ²
Klék -a m (ẹ̑)
etn., po ljudskem verovanju gora, na kateri se zbirajo čarovnice: vsako noč leta na Klek
etn., po ljudskem verovanju gora, na kateri se zbirajo čarovnice: vsako noč leta na Klek
SSKJ²
očák -a m (á)
1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze
// nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov
2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva
3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki
4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki
● zastar. oglejski očak patriarh
1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze
// nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov
2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva
3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki
4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki
● zastar. oglejski očak patriarh
SSKJ²
ognjeník -a m (í)
kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava: ognjenik bruha, že dolgo miruje; delovanje, izbruh ognjenika; pobočje, vrh ognjenika; pren. kakšen ognjenik je bil ta človek v mladih letih
♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli ognjenik ki ne bruha več; podmorski ognjenik na morskem dnu
kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava: ognjenik bruha, že dolgo miruje; delovanje, izbruh ognjenika; pobočje, vrh ognjenika; pren. kakšen ognjenik je bil ta človek v mladih letih
♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli ognjenik ki ne bruha več; podmorski ognjenik na morskem dnu
SSKJ²
Olímp1 -a m (ȋ)
v grški mitologiji gora, na kateri prebivajo bogovi: gostije bogov na Olimpu; pren., ekspr. stopiti z Olimpa med navadne zemljane
v grški mitologiji gora, na kateri prebivajo bogovi: gostije bogov na Olimpu; pren., ekspr. stopiti z Olimpa med navadne zemljane
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 93
Dostopnost