Fran > SSKJ

kôncem predl. (ó) z rodilnikom, neustalj. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti; konec: knjiga bo izšla koncem maja
// za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu: hiša koncem vasi
// v zvezi koncem koncev konec koncev: koncem koncev se je spametoval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kôncu predl. (ó) z rodilnikom, zastar. konec, koncem: koncu leta
// na koncu: koncu vasi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

končáj -a m (ȃ) 

1. 1. lingv. končni del besede ne glede na njen morfemski sestav: končaji in končnice
2. 2. muz. znak za konec skladbe ali dela skladbe
   ● star. da bi te končaj da bi te šment, da bi te vrag

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kônček -čka m (ó) manjšalnica od konec1: palica ima en konček odebeljen / zbira končke vrvic; pisati s končkom svinčnika; lutke izdeluje iz končkov odpadnega lesa / zadnji konček poti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kônčen -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec:

1. a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta
2. b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna
   // končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo
3. c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji
   ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje
   ♦ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji

kônčno prisl.: končno pojmovane stvari
♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja

kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

končìč -íča m (ȉ í) ekspr. manjšalnica od konec1: prižgal si je končič cigarete
♦ anat. živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

končína -e ž (í) 

1. 1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi
2. 2. redko končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike
   ♦ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

končník in kônčnik -a m (í; ō) redko končni del, konec: sedel je na končnik trama / končniki tirov se v daljavi na videz stikajo
♦ elektr. kabelski končnik priprava za zaščito konca kabla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kônec [nəc] predl. (ó) z rodilnikom  

1. 1. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti: knjiga bo izšla konec januarja; ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja
2. 2. star. za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu, ob koncu: sedel je na klopi konec parka; konec polja je gozdič / priti do konec drevoreda
3. 3. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / konec koncev tudi on ni brez napak / redko zbirka pesmi je konec koncev le torzo / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kônec1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 

1. 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
   1. a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
   2. b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
2. 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
4. 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
   1. a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
      // šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
   2. b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
   3. c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa
   4. a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
      // ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec
   5. b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
      // ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
      // gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
      // ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
      // kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec
   6. c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
      // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
      // s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
      // z njim gre h koncu umrl bo
5. 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
   // na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
   // star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
   // v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec
7. 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
9. 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
   // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca
10. 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
11. 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
12. 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
13. 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
    // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
    ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kônec2 -nca m (ó) nar. sukanec: vdeti konec v šivanko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kràj krája m (ȁ á) 

1. 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
   // navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
   // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev
2. 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
   // navadno s prilastkom ta del
   1. a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
   2. b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
   3. c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
   4. č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
      // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
3. 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
   // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem
4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
   1. a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
   2. b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
      // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
5. 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža
   1. a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
   2. b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
6. 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
7. 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
   ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
   ♦ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

krájnik -a m (ȃ) 

1. 1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki
2. 2. redko, navadno s prilastkom konec, rob: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov
   // nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča
3. 3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej
   // redko končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik
4. 4. nav. mn., redko spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki
   ♦ zool. zadnji (zob) sekalec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

krájši -a -e prid. (ȃ) 

1. 1. primernik od kratek: v roki je držal krajši konec vrvi; sedaj je imel krajše lase; krajša pot; ta razdalja je še krajša / desno nogo ima krajšo od leve
2. 2. ki traja manjše, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na krajše izlete; odgovoril je po krajšem premisleku
3. 3. ki je po obsegu precej omejen, zgoščen: napisal je krajši sestavek
   ● ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; prim. kratek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kraniálen -lna -o prid. (ȃ) anat. ki je bližje glavi: kranialni konec požiralnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

krompír -ja m (ī) kulturna rastlina z bledo vijoličastimi ali belimi cveti ali njeni užitni gomolji: letos krompir gnije; krompir ima cimo; kopati, osipavati, saditi krompir; lupiti krompir; debel, droben krompir; krompir je že kuhan; gomolj, podoben krompirju; krompir z belim, rumenim mesom; boljša domača sorta krompirja / beli, industrijski, jedilni, semenski krompir; mlad(i) krompir / ocvrt(i), pečen(i), pražen(i), pretlačen(i) krompir / pire krompir krompirjev pire; krompir v kosih olupljen, zrezan na kose in kuhan; krompir v oblicah kuhan neolupljen
● pog., ekspr. imeti krompir doživeti nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti
♦ agr. nakaliti krompir z ustrezno temperaturo in vlažnostjo doseči kaljenje pred sajenjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

krompírjevec -vca m (ī) 

1. 1. ekspr. kdor (rad) je krompir: znan je bil kot fižolovec in krompirjevec
2. 2. star. cima krompirja; krompirjevka: sežigati krompirjevec
3. 3. slabš., nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti; brambovec: polk krompirjevcev
   ● žarg. je pa res krompirjevec (večkrat) doživi nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa
   ♦ zool. koloradski hrošč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

krvoprelítje -a s (ȋ) knjiž., ekspr. morjenje, ubijanje, navadno množično: prišlo je do strašnega krvoprelitja; narediti konec krvoprelitju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kurílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kurjenje: konec kurilne dobe / kurilni plin; kurilna naprava naprava za pridobivanje toplote iz goriva; kurilna vratca vratca kurišča; kurilno olje tekoče gorivo za kurjavo, ki se pridobiva navadno iz nafte
♦ teh. kurilna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

kvartál -a m (ȃ) knjiž. četrtletje: prvi kvartal preteklega leta; konec tretjega kvartala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.