Zadetki iskanja
// želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo
- 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
// ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji - 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
- 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
- 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele - 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
- goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti
- 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
- 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
// ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele - 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
- 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem
// kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl - 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
♦ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu
- gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč
♦ biol. hčerinja celica hčerinska celica
♦ biol. hčerinska celica vsaka od dveh celic, ki nastane z delitvijo materinske celice
// ekspr. izginjati, manjšati se: njena ljubezen je vse bolj hlapela
- hlapèč -éča -e: hlapeča tekočina
ki se nanaša na homoerotiko: homoerotična literatura; homoerotična ljubezen; homoerotična želja; V knjigi je sedem zgodb, prevladuje homoerotična vsebina, radikalni so predvsem opisi neobičajnih spolnih praks E ↑hómoerótika
ljubezen, spolna nagnjenost do oseb istega spola: Tudi ko sem v visoko umetniškem jeziku pisal o homoerotiki, se tega nisem sramoval, zame je bilo to nekaj najbolj normalnega na svetu E ← nem. Homoerothik iz (↑)homo(seksuálen) + (↑)erótika
- 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni; njegove idealne misli so se razblinile
- 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi
- 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet; Platonova idealna država
♦ fiz. idealni plin plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino; jur. idealni delež delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila; zal. idealna avtorska pola avtorska pola, ki se ujema s tiskovno
- ideálno prisl.: imeli smo se idealno; o vsem je sodil idealno; pog., ekspr. voda je idealno čista zelo
- 1. lit. lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo: rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile
- 2. nav. ekspr. mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo: vojna je uničila idile; vaška idila; iron. hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili; preživljal je čudovito ljubezensko idilo ljubezen
// idila kmečkega življenja idiličnost - 3. navadno s prilastkom stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost: zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta idiličnost
♦ muz. manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče
- 1. predmet, ki ga uporablja otrok za igranje: kupovati otroku igrače; polomljene, razbite igrače; igrača iz blaga, lesa / trgovina z igračami / medvedek je njena najljubša igrača; otroška igrača
// ekspr. kar služi komu samo za (lahkomiselno) zabavo: ves čas je bila njegova igrača / ljubezen ji je le igrača / otroka imajo le za igračo; nož ni za igračo - 2. ekspr. lahkotno, igrivo delo, zlasti literarno: ustvaril je tudi več literarnih igrač
- 3. ekspr., z rodilnikom kar je v popolni oblasti koga, česa: on je igrača svojih čustev, strasti / ladja je postala igrača valov
- 4. zastar. igranje, igra: dnevi brezskrbnih igrač
● ekspr. puška postane v njegovih rokah igrača zna jo zelo dobro uporabljati; ekspr. to (narediti) je zanj igrača mu je zelo lahko (narediti); ekspr. potegavščina je le nedolžna igrača ni nič hudega; ekspr. ubijalske igrače orožje
// ki se ne da doumeti; nedoumljiv: iracionalne besede; iracionalne globine človekove osebnosti / ekspr. ljubezen je bila tista iracionalna sila, ki je vplivala na potek dogajanja
♦ mat. iracionalna enačba enačba, ki ima neznanko pod korenom; iracionalno število število, ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili
- ìracionálno prisl.: iracionalno gledati na kaj; govoriti o tem je precej iracionalno; sam.: njegova trditev je nekaj iracionalnega
- 1. ki ima pošten, odkrit, naklonjen odnos do okolja: to je iskren prijatelj, tovariš / ekspr. ne bi bila iskrena, če ne bi povedala svojega mnenja
// ki vsebuje, izraža tak odnos: iskren pogled; iskrena ljubezen; njene besede so iskrene; izrekli so mu iskreno zahvalo; to so moje najiskrenejše želje / kot izraz hvaležnosti, naklonjenosti, sočutja: iskrene pozdrave od vseh; iskrene čestitke; iskrena hvala; moje iskreno sožalje - 2. zastar. ki se živahno, lahkotno premika; isker: imel je dva iskrena konja
- iskréno prisl.: iskreno govoriti, zahvaliti se, želeti; tega sem iskreno vesel / ekspr., kot podkrepitev iskreno povedano, žal mi je, da sem šel tja
- 1. iztiskati zrak iz pljuč pri dihanju: počasi izdihavati; vdihavati in izdihavati
- 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: izdihavati toplo sapo / izdihavala je v šipo, da bi se led odtajal
- 3. knjiž. oddajati, širiti: ogreto močvirje izdihava soparo; rože izdihavajo opojen vonj
- 4. knjiž., ekspr. kazati, izražati: vsa hiša je izdihavala zapuščenost / vsaka beseda njegovega pisma izdihava ljubezen
- 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
// škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube - 2. glagolnik od izgubiti:
- a) prijaviti izgubo dokumentov
- b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
- c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka
- č) izguba barve; izguba časti
- d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
- e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
- 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
- 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
♦ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba
// ekspr. izginiti, miniti: njena ljubezen je izhlapela; strah pred neznanim je kmalu izhlapel; vsa slaba volja je izhlapela
- 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo
- 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani
- 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
// izkazati komu dobroto
- izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se
- 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali
- 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana
// dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica
- 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen
● ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti
- izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati
- 1. delati, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: objavljena statistika izkazuje manj slovensko govorečih ljudi, kot jih je v resnici / izkazovati dobiček; bilanca izkazuje izgubo
- 2. publ. imeti, dosegati: drugi razred izkazuje najboljši uspeh na šoli; industrija izkazuje precejšnje povečanje proizvodnje
- 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazovati komu čast, ljubezen, spoštovanje / izkazovati ljudem dobrote; izkazovati hvaležnost, naklonjenost, pozornost
- izkazováti se tudi skazováti se publ.
- 1. kazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: izkazovati se na političnem področju; telovadec se je izkazoval v izredno lepih skokih
- 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazovati se hvaležnega / izkazovati se s požrtvovalnostjo / knjiž.: to načelo se izkazuje za nevarno; novice so se izkazovale kot izmišljene
● knjiž. pri obnovi domovine se je izkazovala delovna vnema mladine kazala; star. pred tovariši se je izkazoval s svojo močjo postavljal; prim. skazovati
- 1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen
// s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje - 2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči
● izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil
// knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec
// ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica
- izpít tudi spít -a -o: izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- ...
- 25
- Naslednja »