Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
víšek -ška m (ȋ) 
  1. 1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: v športni karieri je že dosegel višek; prenehala je igrati, ko je bila na višku / umetnost ima svoje viške in padce / opera je bila v tem času na višku
    // obdobje, ko ima kaj največjo mero zanj značilnih lastnosti: nastopil je višek poletja / že davno je prekoračil višek svojega življenja
    // stopnja največje intenzivnosti: v drugem tednu cvetenje doseže višek; boj je prišel do svojega viška / njegova ustvarjalnost je na višku
  2. 2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta roman je višek v svoji zvrsti / koncert filharmonikov predstavlja višek sezone
  3. 3. neustalj. presežek, ostanek: prodati viške hrane; telo oddaja višek toplote / višek delovne sile
  4. 4. star. vrh, vzpetina: z viška je najlepši razgled / steza gre čez višek grebena / ustavili so se na višku klanca
  5. 5. star. višina: skočil je z viška na tla; ptica je šinila v sinje viške
  6. 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi na višek kvišku, navzgor: maček drži rep na višek; dvigniti kaj na višek
    ●     ekspr. udaril ga je, to je višek izraža ogorčenje; ekspr. zanj je višek sreče, če lahko potuje najbolj je srečen
SSKJ
vohljáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. s krajšimi potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si zaznati določen vonj: dolgo časa je vohljal, pa ni nič zavohal; pes je začel vohljati okoli nahrbtnika; maček vohlja po kuhinji / vohljal je prijeten vonj vohal
  2. 2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga: vohljala je, a ni nič izvedela; vohljati okoli hiše; vohljati po mestu
    vohljáje: žival se je vohljaje približala rešetki
    vohljajóč -a -e: psi so vohljajoč tekli za lisico
SSKJ
zagósti -gódem dov., nam. zagóst in zagòst (ọ́) 
  1. 1. star. zaigrati, zlasti na godalo: godci so zagodli, svati zaplesali; zagodel je veselo pesem / zagosti na gosli
  2. 2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ob naročilu je jezno zagodel / umakni se, je nestrpno zagodel
  3. 3. oglasiti se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: maček je zadovoljno zagodel / ekspr. kako je tu prijetno, je zaspano zagodel
  4. 4. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: grdo stvar mu je zagodel; pošteno so jim zagodli / pog. zagosti jo komu povzročiti nevšečnost, neprijetnost
SSKJ
zaprêsti -prêdem in zaprésti -prédem dov., zaprèl zaprêla in zapréla (é; ẹ́) 
  1. 1. oviti, obdati z izločenimi nitmi, s pajčevino: pajek je zapredel muho; gosenica se zaprede / zapresti jajčeca v mešiček / zapresti okno s pajčevino / ekspr.: megle so zapredle vrhove ovile, obdale; zapredla ga je noč
  2. 2. oglasiti se z mrmrajočim, brnenju podobnim glasom: kdaj pa kdaj je maček glasno zapredel / maček je legel k peči in zapredel začel presti
  3. 3. ekspr. tiho reči, povedati: zdaj razumem, je zapredel
  4. 4. v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem; zaplesti: zapresti koga v kako zadevo
    // z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapresti koga v pogovor, razpravo
    ●     ekspr. zapresti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj; ekspr. trda mu je zapredla prišel je v neprijeten, nevaren položaj
    zaprêsti se, in zaprésti se ekspr., v zvezi z v  prepustiti se, predati se čemu: zapresti se v molk, žalost / zapresti se v spomine
    zapredèn -êna -o in zapréden -a -o: biti zapreden v svoje misli; stavba, zapredena v meglo
SSKJ
zjéžiti -im tudi zježíti -ím dov., zjéži; zjéžil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) naježiti: maček je zježil dlako / od strahu so se mu zježili lasje
SSKJ
žerjàv -áva m (ȁ á) 
  1. 1. velika ptica z dolgim vratom, dolgimi golimi nogami in navadno sivim perjem: žerjavi letijo na jug; oglašanje žerjavov; kričali so kot žerjavi
  2. 2. naprava za dvigovanje, prenašanje na vrvi obešenih bremen po zraku na manjše razdalje: nakladati ladjo z žerjavom; ladijski žerjav; žerjav z obtežilom; nosilnost žerjava; ročica žerjava
    ♦     strojn. kabelski žerjav pri katerem se maček premika po jekleni vrvi, razpeti nad deloviščem; mostni žerjav pri katerem se po nosilcu vozi maček; teh. premični žerjav ki se premika z lastnim pogonom; zool. sivi žerjav umazano sive barve, s črno glavo in vratom ter belima progama vzdolž vratu, Grus grus
Število zadetkov: 66