Fran

1. 1. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: pogled na bolnika jih je presunil; njegova smrt jo je presunila; žalostna usoda pregnancev ga je presunila; brezoseb.: presunilo me je, ko sem slišal za nesrečo; ekspr. presunilo me je do dna srca
   2. b) ekspr. občudovanje: lepota gor človeka presune / presunila jih je taka pripravljenost na žrtve; njena vdanost ga je presunila
2. 2. knjiž. prevzeti, obiti: nova moč je presunila njeno telo / groza presune; presunil ga je strah pred ljudmi
3. 3. star. prebosti, predreti: presuniti komu srce z mečem, s sulico / nasprotnikov nož ga je presunil; pren. tvojo dušo bo presunil meč; puščica iz njenih oči ga je presunila
   ● presunilo jo je po vsem hrbtu začutila je ostro bolečino

presúnjen -a -o: presunjen do dna duše; biti presunjen od lepote; kip ima srce presunjeno z mečem
● spregovoril je s presunjenim glasom zelo ganjenim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. pritrditi, namestiti z iglo, zaponko: pripeti komu nagelj, šopek; pripeti nakit; pripeti z bucikami vzorec na tkanino; pripeti si uhane / pripeti lase z lasno sponko
   // pritrditi, namestiti s kako pripravo sploh: pripeti vola k vozu; pripeti psa na verigo; pripeti se z varnostnim pasom / pripeti jadralno letalo z vrvjo k motornemu letalu; pripeti si meč / ptička je pripela gnezdo v rogovilo; pren. zemlja ga je pripela nase
2. 2. ne dokončno, le nekoliko pritrditi: rob krila je samo pripela; pripeti desko z nekaj žeblji

pripét -a -o: na klobuku ima pripete tri značke; čutila se je kakor pripeta na to zemljo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. na določen način dati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priča je prisegla; pismeno, ustno priseči / nekdaj priseči na sveto pismo, svoj meč / z notranjim predmetom priseči prisego / ekspr. prisegel je, da se ne bo vtikal v naše odnose zagotovil
   // kot podkrepitev: vse je res, prisežem; prisežem, da ni kriv; prisežem na svojo čast, da je bilo res tako
   ♦ jur. po krivem priseči
2. 2. javno, po določenem postopku obljubiti ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjaviti: predsednik skupščine je prisegel / prisegel je, da bo varoval uradno tajnost
3. 3. ekspr. trdno obljubiti: prisegel ji je zvestobo; prisegla sta si prijateljstvo za vse življenje

priséžen -a -o: tu je bilo priseženih veliko priseg
● star. priseženi izvedenec zapriseženi izvedenec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. na določen način dajati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priče prisegajo / nekdaj prisegati na boga, meč / ekspr. prisegal je, da se ne šali zagotavljal
   // dov., kot podkrepitev prisegam, da je res
2. 2. javno, po določenem postopku obljubljati ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjavljati: včeraj so prisegali novi sodniki
3. 3. ekspr. trdno obljubljati: prisegati zvestobo domovini; prisegala sta si prijateljstvo
   ● ekspr. ne bi prisegal na njegove besede ne zaupam mu popolnoma; ekspr. nekateri so prisegali na njegovo ime zelo so ga cenili, spoštovali

prisegajóč -a -e: poslušal ga je, slepo prisegajoč na njegove besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. priprava s palico, na katero se natakne žival, za pečenje navadno nad žerjavico: peči na ražnju / električni, prenosni raženj / vrteti raženj; natakniti jagnje na raženj
   ● ekspr. kriči, kot bi ga na ražnju pekli zelo
   // priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico: peči jetrca na ražnju
2. 2. nar. palica, na katero se obesi, natakne meso, da se suši v dimu: natakniti mesene klobase na raženj / za žetev so prihranili raženj klobas
3. 3. zastar. tanjši kol, prekla: z ražnjem klatiti sadje; biti suh kot raženj / fižolovi ražnji
   // dolg meč, kopje: vitez je s svojim ražnjem spretno odbijal napadalce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. s kovanjem narediti, izoblikovati: skovati denar; skovati orodje, orožje; skovati iz zlata, železa / skovati železo; pren., ekspr. življenje ga je skovalo v moža
2. 2. ekspr. z določenim ravnanjem pripraviti, ustvariti kaj: skovati bratstvo in enotnost; v težkih dneh se je skovalo njuno prijateljstvo; sam si je skoval nesrečo / iz tega je skoval lep denar, dobiček
   // sestaviti, narediti kaj, navadno s težavo: dolgo se je trudil, da je skoval primeren govor; skovati ime za nov izdelek; skovati domač izraz za tujko / slabš. v tem času je skoval svojo prvo pesem sestavil, napisal
3. 3. ekspr. naskrivaj pripraviti, osnovati kaj: nihče ni vedel, kdo je skoval zaroto / skovati podroben načrt

skován tudi izkován -a -o: skovan meč; načrt je bil skrbno skovan; ti zlatniki so bili skovani v petnajstem stoletju; skovan iz železa; skovana beseda; enotnost narodov je bila skovana v narodnoosvobodilnem boju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

skŕhati se knjiž.  okrušiti se, oškrbiti se: steklena posoda se je skrhala

skŕhan -a -o: povedati s skrhanim glasom; skrhan meč; skrhana britev; skrhano družinsko življenje; prisl.: skrhano spregovoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. vzdolžno viti kaj drugo okoli drugega, da nastane ena nit, en pramen: sukati pramene, vlakna / sukati volno / sukati niti v sukanec / ekspr. sukati (si) brke
2. 2. premikati kaj okoli njegove osi v manjših, krajših premikih: med prsti sukati bilko; sukati glavo, telo; sukati volan zdaj v levo, zdaj v desno / sukati radijski gumb; sukati raženj / ekspr. na svatbi so fantje veselo sukali dekleta
3. 3. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: to orodje, orožje zna dobro sukati / sukati iglo, šivanko šivati; spretno sukati kuhalnico kuhati; sukati meč mečevati se; sukati pero pisati; sukati volan voziti avtomobil, vozilo
   // zna sukati jezik spretno govoriti; hitro sukati pete hoditi, plesati
   ● ekspr. ona pa zna sukati moške jih podrejati svoji volji, zahtevam; knjiž. sukati oči v strop obračati

súkati se 
1. 1. v manjših, neenakomernih zavojih se premikati okoli svoje osi: v reki se je sukal vrtinec / dim se suka proti nebu / zemlja se suka se vrti
2. 2. s prislovnim določilom premikati se, hoditi, spreminjajoč smer: sukal se je po sobi, ne vedoč, kaj naj stori
   // ekspr. opravljati svoje delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: že eno uro se suka po kuhinji, pa še ni nič na mizi; bilo je veliko gostov, zato so se morali natakarji dobro, hitro sukati / dva mehanika sta se sukala okoli avtomobila; mati se kar preveč suka okoli dojenčka se ukvarja z njim
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: rad se suka okoli deklet / zna se sukati v visoki družbi vesti
4. 4. ekspr. biti, nastopati v majhnem razponu: hitrost se je sukala okoli sedemdeset kilometrov na uro; višina teh hribov se suka okrog tisoč metrov / proizvodnja se suka med dvajsetimi in petindvajsetimi milijoni se giblje
5. 5. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja, spreminjajočega se glede na vidik, odnos: njegove misli so se sukale okoli dekleta; pogovor se je sukal okoli zadnjih dogodkov / poezija se suka najraje okoli ljubezni
   ● ekspr. kako se sukajo naše stvari, zadeve potekajo, se razvijajo; ekspr. zanima ga, kako se suka svet kako se svet spreminja, kaj se po svetu dogaja; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi

sukáje: pripovedovala je, sukaje stebelce med prsti; sukaje se v krogu, so peli; sukaje si brke, je bral

sukajóč -a -e: sukajoče se vreteno; stal je tam, sukajoč klobuk v roki

súkan -a -o: tanko sukana nit
♦ tekst. sukana preja nit, sukana iz dveh ali več prej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
2. 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
3. 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
4. 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
5. 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
   // ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje
6. 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
   // svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija
7. 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
   // ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
   // ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti
8. 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
   ● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
   ♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami

svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao

svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. roka, zlasti velika: v šaki je držal meč; stisnil jo je s svojimi šakami
   // pest: s šako je razbil steklo na vratih
2. 2. šapa, taca: medvedja šaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek
   // biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu
   // ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel
   // v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži
2. 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt
4. 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala
   // za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira
   // s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih
   // tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu
   ● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi

tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo
   ● topa stran noža rezilu nasprotna stran
2. 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada
3. 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina
   // ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem
   // nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok
4. 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje
5. 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu
6. 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede
   ♦ geom. topi kot kot, večji od 90° in manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni

tôpo in topó prisl.: topo gledati predse; nesrečo je topo prenašal; topo udarjati; starčevsko topo mežikati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. sposobnost mišljenja, spoznavanja: ponesrečenčev um je prizadet; otrokov um se razvija; bistriti mladini um; meje človeškega uma; um in razum / spoznati s srcem, ne z umom / knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; imeti bister, pronicljiv um; star. bolan na umu duševno bolan
   // zavest, duh glede na to sposobnost: um marsičesa ne zna razložiti; razum razčlenjuje, povezuje, um pa ustvarja ideje; dejavnost uma
2. 2. navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: iščoč, kritičen, ustvarjalen um; največji umi človeštva / biti velik politični um
   ● star. ni mu šlo do uma ni doumel; ekspr. od razburjenja, strahu biti čisto iz uma nerazsoden, zmeden; star. to mi ne gre iz uma, z uma tega ne morem pozabiti; ekspr. to bi ga spravilo iz uma naredilo nerazsodnega, zmedenega; naredilo duševno bolnega; star. to mi ni padlo, prišlo na um tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. to mi ne gre v um v glavo; imeti na umu star. kaj je imel na umu, je težko reči kaj je mislil, nameraval; star. vse to morate imeti na umu, če hočete biti pravični vse to morate upoštevati; zastar. najti pot po umih po občutku; zastar. po mojih umih jim še veliko manjka po moji presoji, oceni; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. delati, kričati kakor iz uma zelo
   ♦ filoz. čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: uperiti puško, strojnico v koga; uperil je meč v njegov trebuh
2. 2. knjiž. naravnati, usmeriti: uperiti daljnogled proti goram / uperiti vse svoje sile v kaj / uperiti svojo politiko proti vojni / z oslabljenim pomenom: uperiti pogled v koga; ekspr.: uperiti protest proti krivici protestirati; uperiti kritiko zoper to metodo kritizirati jo
3. 3. obrt. opremiti z naperami: uperiti kolo

upérjen -a -o: na jetnike uperjene puške; njegova dejavnost je uperjena proti sodelavcem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
   ♦ šport. viseti na bradlji, drogu
   // nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
   // biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
2. 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
   // ekspr. z neba visijo oblaki
   // segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
3. 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
4. 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
   // biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
6. 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
   // delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
   // v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
7. 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
   // biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
8. 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
9. 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
10. 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
    ● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar

visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč

visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.