maróga1 -e ž (ọ́)
lisa, navadno temnejša: na steni so se delale maroge; bela mačka z rumenimi in rjavimi marogami / hrbet je bil poln marog od udarcev
● star. sončne maroge sončne pege
// zastar. napaka, madež: svoje dolžnosti je opravljal redno in brez vsake maroge; baharija je huda maroga tega človeka
♦ les. furnir z marogami z nenavadno obarvanimi ali oblikovanimi mesti; med. mrtvaška maroga mrliška lisa
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
nekàko in nekáko tudi nekakó stil. nékako prisl. (ȁ; ȃ; ọ̄; ẹ̄)
1. izraža neznan ali namenoma neimenovan način: spor bomo nekako izgladili / nekako smo se vendar rešili iz težav
// izraža nedoločen, poljuben način; kako: ne boj se, bomo že nekako opravili tudi brez tebe
2. z izrazom količine izraža približnost: do postaje je nekako pol ure; tehta nekako sto kilogramov / bilo je nekako ob dveh zjutraj; nekako sredi leta
3. izraža nedoločeno približevanje polni stopnji povedanega: to se nam je zdelo nekako nenavadno; nekako sram ga je; nekako v zadregi je / začeli so se ga nekako bati / govoril je nekako takole
4. v zvezi s tako izraža približno podobnost: tako nekako se je godilo tudi drugim; nekako tako se mi zdi, kakor da bi govoril s tujcem; bilo je kakor blisk v temi, tako nekako
5. ekspr., navadno okrepljen izraža rahlo omejitev: v začetku mi je nekako šlo; svoje težave še nekako prenaša / shajala sta še kar nekako
1. izraža neznan ali namenoma neimenovan način: spor bomo nekako izgladili / nekako smo se vendar rešili iz težav
// izraža nedoločen, poljuben način; kako: ne boj se, bomo že nekako opravili tudi brez tebe
2. z izrazom količine izraža približnost: do postaje je nekako pol ure; tehta nekako sto kilogramov / bilo je nekako ob dveh zjutraj; nekako sredi leta
3. izraža nedoločeno približevanje polni stopnji povedanega: to se nam je zdelo nekako nenavadno; nekako sram ga je; nekako v zadregi je / začeli so se ga nekako bati / govoril je nekako takole
4. v zvezi s tako izraža približno podobnost: tako nekako se je godilo tudi drugim; nekako tako se mi zdi, kakor da bi govoril s tujcem; bilo je kakor blisk v temi, tako nekako
5. ekspr., navadno okrepljen izraža rahlo omejitev: v začetku mi je nekako šlo; svoje težave še nekako prenaša / shajala sta še kar nekako
SSKJ²
pošást -i ž (ȃ)
1. kar pooseblja grozljivost, strah: bala se je, da za hišo preži nanjo pošast; pred seboj je zagledala nenavadno pošast; krokar je bil kot velika pošast
● ekspr. vojna pošast vojna
// slabš. zloben, hudoben človek: sosed je prava pošast; ne zaupaj tej pošasti / kot psovka pošast ostudna
2. nar. zahodno nahod: trpeti za pošastjo
1. kar pooseblja grozljivost, strah: bala se je, da za hišo preži nanjo pošast; pred seboj je zagledala nenavadno pošast; krokar je bil kot velika pošast
● ekspr. vojna pošast vojna
// slabš. zloben, hudoben človek: sosed je prava pošast; ne zaupaj tej pošasti / kot psovka pošast ostudna
2. nar. zahodno nahod: trpeti za pošastjo
SSKJ²
privláčiti -im, tudi privlačíti in privláčiti -im nedov. (á ā; ī á)
1. vzbujati pri kom željo, da se z njim zbliža, vzpostavi stike: dekle ga nenavadno privlači
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: glasba ga že od nekdaj privlači; privlači jih starogrška umetnost
2. vzbujati pri kom zanimanje: ta vprašanja že dolgo privlačijo strokovnjake / njegove pesmi privlačijo bralca z izredno izpovedno močjo / privlačiti pozornost vzbujati
3. fiz. delovati na drugo telo s privlačno silo: magnet privlači rudnino; raznoimenski električni naboji se privlačijo
● ekspr. ta gozdiček ga je vedno privlačil rad je zahajal tja; ekspr. njena obleka je privlačila vse poglede vsi so jo gledali
1. vzbujati pri kom željo, da se z njim zbliža, vzpostavi stike: dekle ga nenavadno privlači
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: glasba ga že od nekdaj privlači; privlači jih starogrška umetnost
2. vzbujati pri kom zanimanje: ta vprašanja že dolgo privlačijo strokovnjake / njegove pesmi privlačijo bralca z izredno izpovedno močjo / privlačiti pozornost vzbujati
3. fiz. delovati na drugo telo s privlačno silo: magnet privlači rudnino; raznoimenski električni naboji se privlačijo
● ekspr. ta gozdiček ga je vedno privlačil rad je zahajal tja; ekspr. njena obleka je privlačila vse poglede vsi so jo gledali
SSKJ²
prôšnja -e ž (ó)
želja, izražena komu, da kaj da, naredi: izpolniti prošnjo; ne odreci mi te prošnje; ustregel je ženini prošnji; prišla je k nam z nenavadno prošnjo / urad mu je prošnjo odklonil, zavrnil, ekspr. odbil; pozitivno, ugodno rešiti prošnjo; upokojili so ga na njegovo prošnjo / kot vljudnostna fraza: imam majhno prošnjo, upam, da jo boste izpolnili; obračam se na vas s prošnjo, da mi pomagate / ekspr. neme prošnje njenih oči / z vztrajnimi prošnjami je dosegel, kar je hotel
// sestavek, namenjen uradnemu organu, da komu kaj da, naredi: kolkovati prošnjo; napisati, odposlati prošnjo; prošnja za kredit, pomilostitev / raztrgati prošnjo / kot vljudnostna fraza v zvezi z vašo prošnjo vam sporočamo
● ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali
♦ adm. vložiti prošnjo
želja, izražena komu, da kaj da, naredi: izpolniti prošnjo; ne odreci mi te prošnje; ustregel je ženini prošnji; prišla je k nam z nenavadno prošnjo / urad mu je prošnjo odklonil, zavrnil, ekspr. odbil; pozitivno, ugodno rešiti prošnjo; upokojili so ga na njegovo prošnjo / kot vljudnostna fraza: imam majhno prošnjo, upam, da jo boste izpolnili; obračam se na vas s prošnjo, da mi pomagate / ekspr. neme prošnje njenih oči / z vztrajnimi prošnjami je dosegel, kar je hotel
// sestavek, namenjen uradnemu organu, da komu kaj da, naredi: kolkovati prošnjo; napisati, odposlati prošnjo; prošnja za kredit, pomilostitev / raztrgati prošnjo / kot vljudnostna fraza v zvezi z vašo prošnjo vam sporočamo
● ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali
♦ adm. vložiti prošnjo
SSKJ²
skrotovíčiti -im dov. (í ȋ)
ekspr. izmaličiti, pokvariti: revmatizem mu je skrotovičil roke / vsako besedo skrotoviči; celó ime so mu skrotovičili / taka miselnost skrotoviči človekovo notranjost
ekspr. izmaličiti, pokvariti: revmatizem mu je skrotovičil roke / vsako besedo skrotoviči; celó ime so mu skrotovičili / taka miselnost skrotoviči človekovo notranjost
- skrotovíčiti se
dobiti nenavadno, nepravilno obliko: listje se skrotoviči; prsti so se mu skrotovičili / pri močnem sunku so se tračnice skrotovičile zvile
// krčevito se zviti: udarilo ga je, da se je skrotovičil; skrotovičiti se od bolečine
♦ tekst. nit se skrotoviči zaradi premočnega, nepravilnega vitja dobi vozlom podobne tvorbe
- skrotovíčen -a -o:
skrotovičen pomen besede; skrotovičen leži na tleh; nečitljiva, skrotovičena pisava
SSKJ²
sòzvóčje -a s (ȍ-ọ̑)
1. knjiž. glasovna ubranost, skladnost: med glasovi ni bilo sozvočja / sozvočje samoglasnikov in soglasnikov v pesmi
// ubranost, skladnost sploh: barvno sozvočje; sozvočje med vsebino in obliko / hiša je bila v popolnem sozvočju z okolico
2. glasb. istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord1: blagoglasno, nenavadno sozvočje
1. knjiž. glasovna ubranost, skladnost: med glasovi ni bilo sozvočja / sozvočje samoglasnikov in soglasnikov v pesmi
// ubranost, skladnost sploh: barvno sozvočje; sozvočje med vsebino in obliko / hiša je bila v popolnem sozvočju z okolico
2. glasb. istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord1: blagoglasno, nenavadno sozvočje
SSKJ²
sréčanje -a s (ẹ̑)
1. glagolnik od srečati: hotel se je izogniti srečanju z njim; doživeti nenavadno srečanje; naključno srečanje; že po prvem srečanju sta si bila všeč / tiri za srečanje vlakov / idejno je nanj vplivalo srečanje z deli klasikov moderne umetnosti
2. prihod s kom skupaj z določenim namenom: dogovoriti se za srečanje / kratko srečanje ob turški kavi / državnika sta imela več srečanj
// prihod določenih ljudi skupaj z določenim namenom: organizirati srečanja; prirediti srečanje nekdanjih internirancev; mednarodno srečanje slavistov; pisateljsko srečanje / družabno, tovariško srečanje
3. tekmovanje, tekma: odigrati srečanje; košarkarsko, rokoborsko srečanje; polfinalno srečanje; srečanje atletskih reprezentanc
1. glagolnik od srečati: hotel se je izogniti srečanju z njim; doživeti nenavadno srečanje; naključno srečanje; že po prvem srečanju sta si bila všeč / tiri za srečanje vlakov / idejno je nanj vplivalo srečanje z deli klasikov moderne umetnosti
2. prihod s kom skupaj z določenim namenom: dogovoriti se za srečanje / kratko srečanje ob turški kavi / državnika sta imela več srečanj
// prihod določenih ljudi skupaj z določenim namenom: organizirati srečanja; prirediti srečanje nekdanjih internirancev; mednarodno srečanje slavistov; pisateljsko srečanje / družabno, tovariško srečanje
3. tekmovanje, tekma: odigrati srečanje; košarkarsko, rokoborsko srečanje; polfinalno srečanje; srečanje atletskih reprezentanc
SSKJ²
stvár -í ž (ȃ)
1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar
2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar
// kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja
3. ekspr., s prilastkom bitje2: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne
4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čim prej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj
// kar je táko in je predmet
a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve
b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari
5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari svobode
6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek
a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar
b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih
7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo
// izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čim prej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar
8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar
b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob
● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari menstruacijo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava
♦ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja
1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar
2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar
// kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja
3. ekspr., s prilastkom bitje2: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne
4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čim prej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj
// kar je táko in je predmet
a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve
b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari
5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari svobode
6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek
a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar
b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih
7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo
// izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čim prej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar
8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar
b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob
● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari menstruacijo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava
♦ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja
SSKJ²
vónjati -am nedov. (ọ̑)
1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi
// oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati
● nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja
5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti
1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi
// oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati
● nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja
5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti
- vonjajóč -a -e:
vrnil se je, vonjajoč po žganju
SSKJ²
zgovóren -rna -o prid., zgovórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika
2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage
1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika
2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage
- zgovórno prisl.:
dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen; esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju
SSKJ²
àbnormálnost -i ž (ȁ-ȃ)
nenavadno, nepravilno stanje; nenavadnost, nepravilnost: pojavile so se neke abnormalnosti / abnormalnost telesnega razvoja / izbruhi abnormalnosti duševne neuravnovešenosti
nenavadno, nepravilno stanje; nenavadnost, nepravilnost: pojavile so se neke abnormalnosti / abnormalnost telesnega razvoja / izbruhi abnormalnosti duševne neuravnovešenosti
SSKJ²
bájen -jna -o prid. (ȃ)
1. knjiž. nenavadno lep, čudovit: Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas (J. Murn) ; pogled na mesto je bajen; bajne izložbe
// ekspr. zelo velik: dobili so bajen plen; pošilja jim bajne vsote
2. tak kot v bajki: bajni svet; bajna bitja
1. knjiž. nenavadno lep, čudovit: Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas (J. Murn) ; pogled na mesto je bajen; bajne izložbe
// ekspr. zelo velik: dobili so bajen plen; pošilja jim bajne vsote
2. tak kot v bajki: bajni svet; bajna bitja
- bájno prisl.:
ta človek bajno zasluži; bajno lepa dolina
SSKJ²
betíčar -ja [bətičar] m (ȋ)
1. agr. sladkorni sirek: njiva betičarja
2. zastar. kdor ima nenavadno veliko glavo:
1. agr. sladkorni sirek: njiva betičarja
2. zastar. kdor ima nenavadno veliko glavo:
SSKJ²
čarôben -bna -o prid., čarôbnejši (ó ō) knjiž.
1. nenavadno, izredno lep: pogled na zasneženi gozd je čaroben; čarobni blesk luči
// izredno privlačen, očarljiv: čaroben smehljaj; uprla je vanj čarobne oči
2. čaroven: čarobni napoj; čarobna palica / čarobna moč piščalke
1. nenavadno, izredno lep: pogled na zasneženi gozd je čaroben; čarobni blesk luči
// izredno privlačen, očarljiv: čaroben smehljaj; uprla je vanj čarobne oči
2. čaroven: čarobni napoj; čarobna palica / čarobna moč piščalke
- čarôbno prisl.:
mesec je čarobno razsvetljeval pokrajino; čarobno lep svet
SSKJ²
čarôven -vna -o prid. (ō)
po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč: čarovni obeski; čarovne besede; čarovna palica, pijača / čarovna moč piščalke / čarovno dejanje
po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč: čarovni obeski; čarovne besede; čarovna palica, pijača / čarovna moč piščalke / čarovno dejanje
SSKJ²
čeznaráven -vna -o prid. (á)
1. knjiž. nenavadno, izredno velik: čeznaravna postava
2. zastar. nadnaraven, nenaraven: upodabljati čeznaravno lepoto
1. knjiž. nenavadno, izredno velik: čeznaravna postava
2. zastar. nadnaraven, nenaraven: upodabljati čeznaravno lepoto
SSKJ²
čeznatúren -rna -o prid. (ȗ)
1. knjiž. nenavadno, izredno velik: ima čeznaturen vpliv na množice; čeznaturna moč; čeznaturno trpljenje
2. zastar. nadnaraven, nenaraven: čeznaturna prikazen
1. knjiž. nenavadno, izredno velik: ima čeznaturen vpliv na množice; čeznaturna moč; čeznaturno trpljenje
2. zastar. nadnaraven, nenaraven: čeznaturna prikazen
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 107
Dostopnost