Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
uletéti se -ím se dov., ulêtel se (ẹ́ í) star.  
  1. 1. upehati se, utruditi se: kar naj hiti in dela, se bo že uletel / konj se je po nekaj vožnjah uletel
  2. 2. unesti se: mlad in zaletav je še, pa se bo že uletel / čakali so v zavetju, da se je nevihta uletela polegla; jeza, slaba volja se uleti
SSKJ
váriti -im tudi varíti -ím nedov. (ā ȃ; ī í) 
  1. 1. pripravljati kaj s kuhanjem česa: variti pivo; variti strup, zdravilo / variti zdravilne rastline
    ♦     agr. s segrevanjem raztopine slada v vodi povzročati spreminjanje škroba v sladkor
    // star. kuhati: variti čaj; variti juho / variti medico, žganje
  2. 2. star. pripravljati, snovati: variti načrte, zakone / nad mestom se vari nevihta
SSKJ
višína -e ž (í) 
  1. 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom
    // oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha
  2. 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni
  3. 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave
  4. 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine
  5. 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame
  6. 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona
  7. 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino
    ●     pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja
    ♦     astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice
SSKJ
vrhún -a m (ȗ) ekspr. hrib, vrh: od vrhunov je prihajala nevihta
SSKJ
vročínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vročino: vročinska soparica / vročinski izpuščaj na ustnicah; vročinski prividi; vročinska nezavest / vročinska bolezen bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska krivulja krivulja, ki ponazarja velikost vročine v določenem obdobju
♦ med. vročinska kap hudo bolezensko stanje zaradi izpostavljenosti zelo visoki temperaturi; meteor. vročinski val vroč zrak, ki prodre s področja z manjšo geografsko širino; vročinska nevihta nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v labilnem ozračju; teh. vročinski ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; toplotni ščit
    vročínsko prisl.: vročinsko prilagojen človek
SSKJ
vstájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. spravljati se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: plesalci so vstajali in se postavljali v vrsto; vstajati izza mize; vstajati iz postelje s pomočjo drugih; počasi, previdno, ekspr. trudno vstajati / od viharja poleženo žito že vstaja
    // spravljati se v pokončen položaj po spanju, počitku: po budnici so začeli vstajati; zjutraj težko vstaja; zgodaj, z dnevom vstajati
    // (po ozdravljenju) zapuščati bolniško posteljo: bolnik že vstaja; ne bi še smela vstajati
  2. 2. ekspr., v zvezi z od prenehavati delati kaj v sedečem položaju: nerad vstaja od branja; večkrat vstaja od dela, učenja
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom začenjati se kazati višje od okolice: pred njimi je iz morja vstajalo kopno / na obzorju vstaja mesec vzhaja
    // pojavljati se premikajoč se s tal navzgor: izpod nog so vstajali oblaki prahu; na morju so vstajali valovi / iz vlažne zemlje je vstajal hlad se je širil
    // nastajati, pojavljati se sploh: zunaj je vstajal dan; za gorami vstaja nevihta, vihar / vstajal ji je dvom, sum začenjala je dvomiti, sumiti; v njem je vstajala jeza postajal je jezen
  4. 4. ekspr. pojavljati se v zavesti koga: iz pozabe so druga za drugo vstajale podobe; v njem je vstajala preteklost, zavest krivde
  5. 5. ekspr. prenehavati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstajati iz moralne pokvarjenosti, revščine / po vojni je domovina le počasi vstajala se obnavljala
  6. 6. ekspr. upirati se, nasprotovati komu: ljudstvo po deželi vstaja; kmetje so pogosto vstajali proti graščakom, zoper gospodo
    ●     ekspr. lasje so mi vstajali, ko sem to poslušal čutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; vstajati lačen od mize ne dobiti dovolj jesti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
    vstajáje: vstajaje s stola, se je poslovil
    vstajajóč -a -e: iz vode vstajajoči hlapi; vstajajoče jutro
SSKJ
vzdivjáti -ám dov. (á ȃ) star. zdivjati: svinja je vzdivjala v gozd / ljudje so vzdivjali in planili nanj / nad mestom je vzdivjala nevihta
SSKJ
zabučáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. dati močne, zamolkle glasove: morje je zabučalo / orgle, zvonovi zabučijo; brezoseb. po gozdu je zabučalo
  2. 2. ekspr. bučeč nastopiti, pojaviti se: zabučala je nevihta; veter je zabučal okrog oglov / po dvorani je zabučal smeh
SSKJ
zadivjáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: ni se še zdanilo, ko je zadivjal strašen boj / zadivjala je taka nevihta, da se grom sploh ni pretrgal
  2. 2. v dejanju pokazati svojo jezo, togoto: zadivjal je, da se je slišalo po vsej hiši
    ●     grmičevje je tako zadivjalo, da ga bo treba redčiti podivjalo
SSKJ
zahrúti -hrújem dov. (ú) nastopiti, pojaviti se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, nevihta zahruje / bitka je zahrula
// ekspr. zakričati, zavpiti na koga: zahruti na otroka; jezno zahruti
SSKJ
zajéti -jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ́ á) 
  1. 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti moko, vodo v dlan / zajeti cmok v juhi; z mrežo zajeti ribe / bager je zajel material in ga stresel na kup / s čevlji zajeti blato / čoln se je nagnil in zajel vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
    // navadno s prislovnim določilom na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega: šla je k studencu, da bi zajela vodo; zajeti jed iz sklede; zajeti moko iz vreče; zajeti vodo iz vodnjaka / ekspr.: vzel je žlico in zajel začel jesti; zajemi, gotovo si lačen; pren., ekspr. zajeti resnico iz prvega vira
  2. 2. publ. z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor: zajeti odpadno vodo
  3. 3. navadno v zvezi z zrak narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: zajel je zrak in se potopil; globoko, počasi zajeti zrak / zajeti dim v pljuča / ekspr. zajeti sapo vdihniti
  4. 4. narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s koso zajeti ozek pas trave; s srpom zajeti šop žita / v daljnogled zajeti mesto v daljavi / kamera je zajela ves prizor; ta objektiv zajame velik prostor
    // narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let; z očmi zajeti ves prostor
  5. 5. narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti: v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce; z anketo zajeti večino poslušalcev / akcija je zajela vse srednješolce; stavka je zajela več tisoč delavcev / zajeti koga v društvo vključiti
  6. 6. narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajeti v knjigo vse pomembnejše članke; zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja / slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
    // ekspr. narediti, da je kaj izraženo v čem: v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca; slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja; tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami / umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini
  7. 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga: zajeti sovražno četo; zajeti tihotapce; zajeti koga pri raciji / zajeti velik vojaški plen
  8. 8. s prislovnim določilom oskrbeti se iz kakega vira: zajeti podatke iz enciklopedij / pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine / ekspr. odkod je zajel pogum za to dejanje dobil
  9. 9. dobiti kaj v območje svojega delovanja: čoln so zajeli vrtinci; plavalca je zajel tok / hišo je zajel ogenj / izletnike je zajela nevihta; pren., ekspr. zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: sobo je zajela tema, tišina / zajelo ga je malodušje, navdušenje; ljudi je zajel preplah / zajel ga je spanec / delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
    ●     star. preproga zajame preveliko površino zavzame; star. zajeti trdnjavo zavzeti, osvojiti; ekspr. ob tej novici je globoko zajel sapo zelo je bil presenečen; star. zajeti dekle okrog pasu objeti; star. zajeti koga za roko prijeti, zgrabiti; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
    ♦     grad. zajeti izvir, potok umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja; obrt. zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo
    zajét -a -o: zajet vojak; zajet vrelec; izrazi, zajeti iz narečij; v zbirko so zajeta vsa pisateljeva pomembnejša dela
SSKJ
zalotíti in zalótiti -im, stil. zalotíti -ím dov., zalótil (ī ọ́; ī í) 
  1. 1. dobiti koga pri nedovoljenem dejanju: zalotiti tatu, vlomilca; zalotiti koga pri kraji; zalotiti učenca pri prepisovanju / zalotil jo je, kako brska po njegovih predalih
    ●     zalotil ga je na laži ujel
  2. 2. star. dobiti, najti: prijatelja je zalotil v živahnem pogovoru / le redko ga zalotiš v gostilni naletiš nanj, ga srečaš
  3. 3. ekspr. dobiti, presenetiti: pohiteti moramo, da nas ne zaloti tema; na poti jih je zalotila nevihta / sredi priprav na potovanje ga je zalotila smrt je umrl
    zalotíti se in zalótiti se, stil. zalotíti se nepričakovano zavedeti se česa: zalotiti se ob misli na smrt; zalotiti se pri razmišljanju o problemu; zalotil se je, da jo ima že dolgo rad
    zalóten -a -o: zaloteni vohuni; biti zaloten pri kaznivem dejanju
SSKJ
zarogovíliti -im dov. (í ȋ) ekspr.  
  1. 1. narediti neroden gib, nerodne gibe: zarogovilil je z rokami in padel
  2. 2. povzročiti hrup, nemir: nevihta je malo zarogovilila in se oddaljila
    // upreti se, začeti nasprotovati: če bodo še delali take napake, bo treba zarogoviliti
    // razjeziti se, razburiti se: dajte mir, drugače bo oče zarogovilil / natepsti bi ga bilo treba, je zarogovilil
SSKJ
zaviháriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. z veliko silo, intenzivnostjo zapihati: veter je zaviharil nad polji; pren., ekspr. v duši ji je zaviharila nevihta
  2. 2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: zaviharil je po dvorišču
    ●     ekspr. kričanje množice je zaviharilo po trgu se je viharno razleglo, je zadonelo
SSKJ
zavíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. spremeniti smer svojega
    1. a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
    2. b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
  4. 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
    // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom
  5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
  6. 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
    // ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak
  7. 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
  8. 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
    ●     ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila
    zavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost
    zavít -a -o: kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo
    ●     zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena
    ♦     gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati
SSKJ
završáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
    // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje
  2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
  3. 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju
    ●     ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti
SSKJ
zdivjáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
    // ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo
  2. 2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
    // ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi
  3. 3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
    // začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi
  4. 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar
    zdivján -a -o: zdivjan človek; zdivjani poganjki; zdivjana čreda; zdivjana reka; prim. izdivjati se
SSKJ
zlomástiti -im dov. (á ȃ) silovito, hrupno priti skozi kaj ovirajočega: zlomastil je skozi gozd
// ekspr. silovito, hrupno iti, priti: zlomastil je po stopnicah / najraje bi zlomastil nadenj; pren. nevihta je zlomastila čez gore
SSKJ
znêsti1 znêsem dov., znésel znêsla (é) 
  1. 1. z nošenjem spraviti kam: dragocenosti so znesli v skrivališče; pohištvo so mu znesli pred vrata; znesti na kup; znesti stran
    // z nošenjem spraviti skupaj: material sta znesla od vsepovsod; taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov / znesla jim je skupaj, kar je imela
  2. 2. pri perutnini izločiti jajce: kokoš je že znesla / samička znese štiri do pet jajc izleže
    ●     ekspr. znesti jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati
    znêsti se ekspr., v zvezi z nad  z besedami, dejanji izraziti jezo, nezadovoljstvo: znesel se je nad otroki / ker niso mogli drugega, so se znesli nad avtomobilom / nad dolino se je znesla huda nevihta
    znesèn tudi znešèn -êna -o: na mizo znesene jedi; jajce je bilo pravkar zneseno; prim. iznesti
SSKJ
zvihráti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. viseč neurejeno, vijugajoče premakniti se zaradi hitrega, močnega premika zraka: zastava zvihra / konju zvihra griva
    // preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne: veter zvihra zastavo / zvihrati prah s ceste v vrtinec
  2. 2. ekspr. hitro, razburjeno oditi: zvihrati iz sobe / konjenica zvihra v boj
    // hitro, silovito se premakniti: papirnati zmaj zvihra pod oblake
  3. 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta, veter zvihra / misli mu zvihrajo
  4. 4. ekspr. zelo se razburiti, se razjeziti: miriti koga, da ne zvihra; zvihral je in udaril po mizi
    zvihrán -a -o: zvihran plašč; imeti zvihrano življenje; prim. izvihrati se
Število zadetkov: 81