Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
lornjón -a m (ọ̑) 
  1. 1. nekdaj očala z držajem za eno oko ali obe očesi: dvignila je lornjon k očem; gledati skozi lornjon
  2. 2. knjiž., redko ščipalnik, nanosnik: nositi lornjon
SSKJ
máska -e ž (ȃ) 
  1. 1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja: natakniti (si), nositi, sneti (si) masko; režeča se maska; lice je negibno kot maska / obredne maske afriških plemen; pustne maske; ples v maskah ples, pri katerem nosijo plesalci maske
    // redko za maškarado se je oblekel v masko huzarja v obleko, ki predstavlja huzarja
    // kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja: najlepše maske bodo nagrajene; v dvorani se je nabralo veliko mask
  2. 2. knjiž. kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; krinka: zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino / z oslabljenim pomenom nadevati si masko brezskrbnosti, poguma
  3. 3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz: imel je zelo dobro masko / delati igralcem maske
  4. 4. predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito: nadeti si, sneti si masko / plinska maska ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami; podvodna ali potapljaška maska ki omogoča gledanje pod vodo
    // zaščitna maska
  5. 5. navadno v zvezi posmrtna maska mavčni odlitek pokojnikovega obraza: njena posmrtna maska je ohranjena / posneti, vzeti komu posmrtno masko
  6. 6. kozm. na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu: izmiti masko; sestav maske / čistilna, hranilna, oljna maska / maska za obraz
    ●     ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
    ♦     avt. maska prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom; fot. maska okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike; gled. maska kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju; med. kisikova maska za vdihavanje kisika; zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; maska za narkozo priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik; metal. maska forma z zelo tanko steno za natančne ulitke; šport. sabljaška maska za zaščito obraza pri sabljanju; um. maska konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi; vet. maska s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca; voj. maska kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno
SSKJ
mèč mêča m (ȅ é) 
  1. 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
    // šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem
  2. 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
  3. 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
    ●     star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
    ♦     etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
SSKJ
medálja -e ž (á) 
  1. 1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom: izdelovati medalje in plakete; srebrna, zlata medalja; težka medalja
  2. 2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje: nositi medaljo; pripeti si medaljo / odlikovati koga z medaljo za hrabrost, zasluge
    // tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih: razglasiti rezultate in podeliti medalje / bronasta, srebrna, zlata medalja ki se podeli za tretje, drugo, prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; olimpijske medalje / žarg., šport. favorit je zlata medalja z olimpijskih iger dobitnik te medalje
  3. 3. nav. ekspr. odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta: dobil je veliko medalj / ostal je brez medalje
    ●     ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; pog. to je druga plat, stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika
SSKJ
mošnjíček -čka m (ȋ) 
  1. 1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev: nositi mošnjiček za pasom; odpreti, zadrgniti mošnjiček; prazen mošnjiček; smokve so visele navzdol kakor polni mošnjički
  2. 2. nekdaj manjšalnica od mošnja 2: mošnjiček za dišave, tobak
  3. 3. nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine; mešiček: pod očmi ima nabrekle mošnjičke
    ●     ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
    ♦     čeb. semenski mošnjiček semenska mošnjica; vrtn. mošnjiček trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi
SSKJ
nalíčnica -e ž (ȋ) 
  1. 1. knjiž. maska, krinka: nadeti (si), nositi naličnico / prekriti jezo z naličnico ravnodušja
    // del plinske maske, respiratorja, ki pokriva obraz, del obraza: naličnica se mora dobro pritisniti k obrazu; gumijasta naličnica / naličnica in filter maske
  2. 2. redko naličnik: šlem z naličnico
SSKJ
naóčnica -e ž (ọ̑) nav. mn.  
  1. 1. redko plašnica: konj z naočnicami
  2. 2. zastar. očala: nositi, obrisati si naočnice
SSKJ
opánka -e ž (ȃ) nav. mn.  
  1. 1. zlasti v srbskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja: delati opanke; nositi opanke; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico
  2. 2. pog. sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje: poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke z jermeni do kolen
    // na izlet je šla kar v opankah
SSKJ
opéšati -am dov. (ẹ̑) 
  1. 1. zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se premikati: ranjenec je opešal in so ga morali nositi; opešati od lakote; v strmem klancu so konji opešali
  2. 2. postati slab, onemogel: ni še tako star, pa je že opešal; v zadnjem letu je opešal / ekspr.: rastlina v taki zemlji opeša; nekatere sorte krompirja so opešale so se izrodile
  3. 3. nav. ekspr. izgubiti popolnost svojih značilnosti: sluh, spomin, vid mu je opešal / telesne moči so ji opešale
    // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: oči so mu opešale; med boleznijo mu je opešalo srce
  4. 4. ekspr. postati manj močen, intenziven: njena ljubezen je opešala
    opéšan -a -o: opešan človek; duševno opešan; opešana živina
SSKJ
opŕtnik -a m (ȓ) 
  1. 1. nahrbtnik: odložiti, zavezati oprtnik; zložiti v oprtnik; težek oprtnik
  2. 2. nar. (oprtni) koš: plesti oprtnik; nositi gnoj v oprtniku
SSKJ
ornát -a m (ȃ) 
  1. 1. rel. slavnostno liturgično oblačilo: bogato vezen, dragocen ornat / duhovniški, mašniški, škofovski ornat; pren., ekspr. škof je prišel v cerkev v vsem svojem ornatu
  2. 2. srednjeveško slavnostno vladarsko oblačilo: nositi ornat / kraljevski, vladarski ornat
SSKJ
oznáka -e ž (ȃ) 
  1. 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen
    // navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe
  2. 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena
  3. 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva
    ●     knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost
    ♦     elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka
SSKJ
pelerína -e ž (ȋ) 
  1. 1. vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa: nositi pelerino; ogrniti se s pelerino; pelerina s kapuco; plašč in pelerina
    // temu podobno oblačilo za zaščito pred dežjem: kupiti otroku pelerino; brez dežnika ali pelerine ne moreš ven
  2. 2. obl. širokemu ovratniku podoben del oblačila, navadno plašča: plašč s pelerino in širokimi rokavi
SSKJ
podvéza -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. trak, navadno gumijast, za pritrjanje nogavic, hlačnic: nositi podveze; črne nogavice s podvezami
    ●     red hlačne podveze visoko angleško viteško odlikovanje
    ♦     navt. vrv, s katero se rob skrajšanega dela jadra pričvrsti na križ ali deblo
  2. 2. glagolnik od podvezati: podveza popkovnice
SSKJ
prápor -a tudi -ja m (á) 
  1. 1. zastava društva, organizacije s simboli, navadno izvezena: taborniški odred je dobil svoj prapor; nositi prapor; društveni, gasilski prapor / udeležiti se razvitja prapora slovesnega prevzema prapora
    // star. zastava: razobesiti prapore / bojni prapori
    ●     vznes. vzdignil je prapor svobode in napredka začel je boj za svobodo in napredek; ekspr. delavci so na svoj prapor zapisali zahtevo po osemurnem delavniku začeli so se boriti za osemurni delavnik
  2. 2. nekdaj manjša vojaška enota: za konjenico je korakalo osem praporov lokostrelcev
SSKJ
procésija -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. rel. verski sprevod, pri katerem se navadno nosi kak verski predmet, kip: pred mašo bo procesija; nositi križ pri procesiji / velikonočna procesija; procesija za dež
    // skupina ljudi ob takem dogodku: procesija gre med njivami; dolga procesija / iti za procesijo, v procesiji
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina sploh: proti vrhu se pomika procesija planincev / procesija mravljincev, voz
SSKJ
redíti1 -ím nedov., tudi rédi (ī í) 
  1. 1. načrtno se ukvarjati z živalmi, zlasti v gospodarske namene: rediti govedo, konje, prašiče; v hribovitih krajih redijo ovce; rediti piščance za zakol / redili so nekaj krav in konja; telička bodo redili in ne prodali
  2. 2. načrtno krmiti žival, da bi se zredila; pitati: mesec dni pred zakolom so prašiča začeli rediti
  3. 3. delati (bolj) debelo: breje živali ne smemo preveč rediti / kruh, sladkor redi
  4. 4. raba peša preživljati, vzdrževati: s temi dohodki lahko redi ženo in otroke; ekspr. dela naj, dovolj dolgo so ga drugi redili / ekspr. ta kmetija brez hudega dela redi družino
  5. 5. zastar. hraniti, krmiti: rediti rake z mesom; sebe sta slabo redila, a še slabše konja
    ●     star. pravijo, da vino redi kri ugodno vpliva na kri; ekspr. rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. nima drugega dela, kot da si redi trebušček veliko, z užitkom jé; ekspr. sedel je v zaporu in redil uši imel
    redíti se 
    1. 1. postajati (bolj) debel: zaradi dobre hrane in sedenja se redi; preveč, zelo se redi / nar. če bo deževalo, se bo krompir redil debelil
    2. 2. star. rasti, razvijati se: postrvi se najbolje redijo v čisti vodi; telička sta ostala živa in se dobro redila
      ●       ekspr. ne boš se redil od dela drugih bogatel
    rejèn -êna -o: v voz je bil vprežen par rejenih konj; majhen rejen moški; s koruzo rejeni prašiči
    ●     ekspr. nositi rejene nahrbtnike zelo polne; ekspr. imeti rejeno denarnico imeti veliko denarja
SSKJ
róbača tudi robáča -e ž (ọ̄; á) 
  1. 1. nar. široka srajca iz domačega platna: nositi robačo
    // srajca sploh: kupiti robačo
  2. 2. nar. belokranjsko žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo: dolga, široka robača
  3. 3. knjiž. rubaška: znan je bil po tem, da je nosil robačo / ruska robača
SSKJ
samopál in samopàl -ála m (ȃ; ȁ á) 
  1. 1. zastar. pištola, revolver: streljali so iz samopalov; nositi samopal za pasom
  2. 2. nekdaj puška, podobna kremenjači: možje so bili oboroženi s sabljami in samopali
SSKJ
sovražíti in sovrážiti -im, in sovrážiti -im nedov. (ī á ȃ; ā ȃ) čutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: sovražiti brata, soseda; ekspr. divje, smrtno sovražiti; ekspr. iz dna duše, srca sovražiti; ljubiti in sovražiti; sovražiti koga kot kugo, psa; sovražita se kot pes in mačka zelo
// čutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: svoje delo je sovražil; dejal je, da sovraži lenuhe / sovražim to obleko nočem je nositi; ne nosim je rad
    sovražèč -éča -e: še bolj sovražeč ga, so se razšli; sovražeči se ljudje
    sovrážen -a -o zastar.: misel na sovraženega človeka
Število zadetkov: 220