Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SNB
enoúmje -a s (ȗ)
miselnost, usmeritev, ki zahteva razumevanje, ravnanje na en sam način: medijsko enoumje; politično enoumje; V boju za resnično demokracijo moramo prodreti v medijski prostor, da se že enkrat zvedri to zatohlo ozračje enoumja, ki onemogoča razvoj kritičnega čuta pri ljudeh in vse preveč vpliva na njihove odločitve E iz èn úm
SNB
enoúmnež -a m, člov. (ȗ)
kdor zagovarja miselnost, usmeritev, ki zahteva razumevanje, ravnanje na en sam način: Če ne bi bilo preveč žalostno, bi se na glas krohotal tistim enoumnežem, ki so prepričani, da je državo mogoče obdržati na nogah le z večjimi davki, ko zmanjkuje denarja E (↑)enoúmen
SSKJ
étičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na etiko ali etos, nravstven: etični ideal sedanjega časa; etične tendence, vrednote romana / odvetniški etični kodeks; etična vzgoja; etična zavest zdravstvenega delavca / etično ravnanje; njegovo dejanje je bilo etično
♦ lingv. etični dativ naslonska oblika osebnega zaimka, ki izraža čustveno obarvanost sporočila
    étično prisl.: etično vrednotiti človekova dejanja; etično osveščen človek; etično pozitiven značaj
SSKJ
fantalínstvo -a s (ȋ) ekspr. razposajeno, objestno dejanje ali ravnanje: hude posledice fantalinstva
SSKJ
fávl -a m (á) žarg., šport. ravnanje pri igrah z žogo in hokeju, ki ni v skladu s pravili športne igre; prekršek, prestopek: napravil je več favlov
SSKJ
flegmátičnost -i ž (á) lastnost flegmatičnega človeka: vse njegovo vedenje in ravnanje je kazalo flegmatičnost
SSKJ
formalíst -a m (ȋ) kdor pretirano poudarja obliko ali predpise na škodo vsebine: vse njegovo ravnanje kaže, kakšen formalist je / ekspr. ne oziraj se na tega puhlega formalista
// kdor daje prednost obliki umetniškega dela pred vsebino: estetski, klasičen formalist
SSKJ
formalízem -zma m (ī) pretirano poudarjanje oblike ali predpisov na škodo vsebine: tako ravnanje vodi v formalizem; birokratski formalizem / ekspr. gre za čisti, goli formalizem / formalizem in površnost pri obravnavanju napak
// dajanje prednosti obliki umetniškega dela pred vsebino: v liriki je vladal formalizem / spočetka se je izgubljal v formalizmu in epigonstvu
♦ filoz. poudarjanje oblike kot edino bistvenega v vseh pojavih
SSKJ
fovšíja -e ž (ȋ) nižje pog. nevoščljivost, zavist: samo zaradi fovšije je prišlo do prepira
● nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv
SSKJ
gêntlemanski -a -o [džentlmen-] prid. (ȇ) nanašajoč se na gentlemane: bil je zelo gentlemanski; gentlemansko ravnanje / gentlemanska družba
♦ jur. gentlemanski sporazum sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno
    gêntlemansko prisl.: gentlemansko obziren
SSKJ
gêntlemanstvo -a [džentlmen-] s (ȇ) lastnosti ali ravnanje gentlemanov: ceniti gentlemanstvo
SSKJ
gnúsiti se -im se nedov. (ú ȗ) z dajalnikom vzbujati skrajen odpor, gnus: jed se mi gnusi; vse se ji je gnusilo / ekspr. njegovo ravnanje se ji je gnusilo
SSKJ
gorést -i ž (ẹ̑) knjiž. trpka duševna bolečina; bridkost: do dna smo okusili vso gorest; z gorestjo v srcu gleda sinovo ravnanje; globoka, grenka gorest; gorest odhoda, spomina
SSKJ
gospodáren -rna -o prid., gospodárnejši (á ā) 
  1. 1. ki zna dobro gospodariti: gospodaren kmet; gospodarna in skrbna žena
  2. 2. ki ustreza vidikom varčnosti, smotrnosti: doseči gospodarno proizvodnjo; gospodarno trošenje sredstev / gospodarno ravnanje
    // redko ki ob majhni porabi česa daje dober učinek; ekonomičen: plinski radiatorji so zelo gospodarni
    gospodárno prisl.: gospodarno izkoriščati zemljo; gospodarno živeti
SSKJ
govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ī í) 
  1. 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
    // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
    // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
  2. 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
    // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače
  3. 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
  4. 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
  5. 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
  6. 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
    // ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
    // kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
  7. 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
  8. 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
    ●     fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
    govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega
    govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten
SSKJ
grája1 -e ž (ā) raba peša ugotavljanje, očitanje napak, pomanjkljivosti: z grajo lista se je zameril uredniku; nepravična graja; graja in hvala
● knjiž. to je bil človek brez graje brez nravstvenih napak, pomanjkljivosti
// opominjanje, oštevanje: otrok je grajo zaslužil / tako ravnanje je vse graje vredno
♦ šol. imel je grajo iz matematike pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ima negativno oceno
SSKJ
grandéca -e ž (ẹ̑) knjiž. zelo dostojanstveno vedenje ali ravnanje: vlogi kraljice je dala igralka vso potrebno zunanjo grandeco; grandeca ji je prirojena / hodi z izredno grandeco
SSKJ
gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 
  1. 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
    // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo
  2. 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje
    // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
    ●     pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno
  4. 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke
  5. 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh
    grdó tudi gŕdo 
    1. 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno
    2. 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal
      ●       grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava
    gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu
SSKJ
grdobíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. malopridno, slabo dejanje ali ravnanje: ta grdobija bo morala biti kaznovana; odkrili so njegove grdobije; po ulicah so fantje uganjali grdobije / govoril je take grdobije, da bi ga morali vreči ven
    // malopridnost, pokvarjenost: priznava svojo grdobijo / spoznati grdobijo takega načrta
  2. 2. ekspr. grda, neprikupna, zoprna stvar: jedli so polže in druge take grdobije; odnesi že to grdobijo
SSKJ
grozovítost -i ž (ȋ) ekspr. grozno, strašno dejanje ali ravnanje: ljudje so trpeli zaradi grozovitosti, ki so jih počenjali zavojevalci / pisal je o grozovitosti vojne
Število zadetkov: 614