normatív -a m (ȋ)
1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa; normativi materiala; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo
// kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere; izdati, prebrati normative
2. knjiž. merilo, kriterij: zanj je znanost odločilni normativ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model
● publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
objektívnost -i ž (ȋ)
1. lastnost, značilnost objektivnega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove objektivnosti; zaupati v objektivnost komisije / razumska, znanstvena objektivnost / objektivnost podatkov
2. filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: priznavati, raziskovati objektivnost; za tega filozofa je čista logika znanost o idealnih objektivnostih
1. lastnost, značilnost objektivnega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove objektivnosti; zaupati v objektivnost komisije / razumska, znanstvena objektivnost / objektivnost podatkov
2. filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: priznavati, raziskovati objektivnost; za tega filozofa je čista logika znanost o idealnih objektivnostih
SSKJ²
porába -e ž (ȃ)
glagolnik od porabiti: poraba denarja / poraba cementa narašča; velika poraba kruha, moke; poraba elektrike, energije, goriva / skupina je zagovarjala porabo zemljišča za park / pred porabo razkužite pincete uporabo
// uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: nadzorovati, proučevati porabo / pridelovati za lastno porabo / uvoz blaga za široko porabo
♦ ekon. osebna poraba sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna poraba sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna poraba sredstva, porabljena za delovanje družbenih skupnosti; sklad skupne porabe del dohodka v temeljni organizaciji ali delovni skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev
glagolnik od porabiti: poraba denarja / poraba cementa narašča; velika poraba kruha, moke; poraba elektrike, energije, goriva / skupina je zagovarjala porabo zemljišča za park / pred porabo razkužite pincete uporabo
// uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: nadzorovati, proučevati porabo / pridelovati za lastno porabo / uvoz blaga za široko porabo
♦ ekon. osebna poraba sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna poraba sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna poraba sredstva, porabljena za delovanje družbenih skupnosti; sklad skupne porabe del dohodka v temeljni organizaciji ali delovni skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev
SSKJ²
práksa -e ž (ȃ)
1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / različne spolne prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo
// dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko
2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja
3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse
4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso
5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa
● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine
♦ pravn. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa v socializmu delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja
1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / različne spolne prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo
// dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko
2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja
3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse
4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso
5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa
● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine
♦ pravn. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa v socializmu delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja
SSKJ²
razvíjati -am nedov. (í)
1. delati, da kaj preneha biti
a) zavito: razvijati knjige; ovoj je previdno razvijal
b) navito: razvijati žico s koluta / razvijati klobčič
c) zvito: razvijati lepak, zastavo
2. spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razvijati gospodarstvo, šolstvo; razvijati knjižni jezik; znanost se hitro razvija; gospodarsko, kulturno se razvijati / publ. razvijati muzejsko zbirko dopolnjevati / razvijati osebnost; načrtno razvijati otrokove sposobnosti / model, stroj razvijajo dalje izpopolnjujejo / razvijati nov tehnološki postopek
// delati, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razvijati dejavnost društva / razvijati narodno zavest
3. povezano pojasnjevati, prikazovati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: svoje misli logično razvija / razprava razvija in utemeljuje vsebino uvodnega poglavja
4. z rastjo dosegati nastanek česa: ta drevesa razvijajo močne korenine; razvijati seme / rastlina razvija cvete skozi vse leto cvete
5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelovati s kemikalijami in tako posnetek delati viden: razvijati film, rentgenske plošče; razvijati z razvijalcem
1. delati, da kaj preneha biti
a) zavito: razvijati knjige; ovoj je previdno razvijal
b) navito: razvijati žico s koluta / razvijati klobčič
c) zvito: razvijati lepak, zastavo
2. spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razvijati gospodarstvo, šolstvo; razvijati knjižni jezik; znanost se hitro razvija; gospodarsko, kulturno se razvijati / publ. razvijati muzejsko zbirko dopolnjevati / razvijati osebnost; načrtno razvijati otrokove sposobnosti / model, stroj razvijajo dalje izpopolnjujejo / razvijati nov tehnološki postopek
// delati, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razvijati dejavnost društva / razvijati narodno zavest
3. povezano pojasnjevati, prikazovati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: svoje misli logično razvija / razprava razvija in utemeljuje vsebino uvodnega poglavja
4. z rastjo dosegati nastanek česa: ta drevesa razvijajo močne korenine; razvijati seme / rastlina razvija cvete skozi vse leto cvete
5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelovati s kemikalijami in tako posnetek delati viden: razvijati film, rentgenske plošče; razvijati z razvijalcem
- razvíjati se
1. postopno se spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: organizmi se razvijajo / njegov nazor se razvija / mesto se vedno bolj razvija / dežela se razvija v industrijsko državo
// prehajati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvijala / prijateljski odnosi med državama se zadovoljivo razvijajo
2. postajati večji, močnejši, zrelejši: dekle se hitro, lepo razvija; zgodaj se je nehal razvijati
// dobivati dokončno podobo: otrok se dobro razvija; telesno in duševno se še razvija / fant se razvija v moža / mladiči se razvijajo nekaj tednov; te živali se razvijajo v vodi / zobovje se mu nepravilno razvija raste
3. s prislovnim določilom začenjati obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: pri tem procesu se razvijajo plini; prevleka, ki se razvija na površini sira; na poškodovanem mestu se je začelo razvijati novo tkivo / kosti se razvijajo iz hrustanca
♦ meteor. nad Atlantikom se razvija območje visokega zračnega pritiska
4. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začel se je razvijati živahen pogovor / zabava se je razvijala v veseljačenje
● publ. novi delavec se dobro razvija se dobro prilagaja delu; publ. na tej podlagi se razvija pedagoško delo poteka, iz tega izhaja; njun spor se razvija v resen problem postaja pereč; kako se stvari razvijajo potekajo; kakšno je sedanje stanje
- razvijajóč -a -e:
razvijajoči se delavski razred; normalno razvijajoč se značaj; razvijajoče se pare so strupene; iz kalčka razvijajoča se rastlina
SSKJ²
razvíti -víjem dov. (í)
1. narediti, da kaj preneha biti
a) zavito: razviti knjigo, paket; razviti v papir zavit kruh
b) navito: razvil je dva metra žice s koluta; sukanec se je razvil
c) zvito: razviti lepak, trak; otroci so razvili zastavice in mahali z njimi / razviti jadra / razviti prejo
2. spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razviti gospodarstvo, znanost; to vrsto slikarstva so visoko razvili; jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil; gospodarsko, kulturno se razviti / umetnik je razvil svoj stil / razviti osebnost; razvila je vse svoje sposobnosti / model, stroj so še razvili izpopolnili / razviti moderen tehnološki postopek
// narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razviti društveno dejavnost; razvili so močno propagando
3. povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: v knjigi je svoje misli, teze logično razvil; na kongresu so razvili svoj program
4. z rastjo doseči nastanek česa: solata razvije cvet, seme; ta rastlina razvije močne korenine
5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako posnetek narediti viden: razviti film, rentgenske plošče; vseh slik še ni razvil
● publ. ta avtomobil razvije veliko hitrost doseže; društvo je tedaj tudi razvilo prapor dobilo, prevzelo; ekspr. ladja je pravkar razvila jadra odplula; na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo
♦ mat. razviti funkcijo v vrsto zapisati funkcijo v obliki vrste; šah. razviti figure postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice
1. narediti, da kaj preneha biti
a) zavito: razviti knjigo, paket; razviti v papir zavit kruh
b) navito: razvil je dva metra žice s koluta; sukanec se je razvil
c) zvito: razviti lepak, trak; otroci so razvili zastavice in mahali z njimi / razviti jadra / razviti prejo
2. spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razviti gospodarstvo, znanost; to vrsto slikarstva so visoko razvili; jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil; gospodarsko, kulturno se razviti / umetnik je razvil svoj stil / razviti osebnost; razvila je vse svoje sposobnosti / model, stroj so še razvili izpopolnili / razviti moderen tehnološki postopek
// narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razviti društveno dejavnost; razvili so močno propagando
3. povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: v knjigi je svoje misli, teze logično razvil; na kongresu so razvili svoj program
4. z rastjo doseči nastanek česa: solata razvije cvet, seme; ta rastlina razvije močne korenine
5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako posnetek narediti viden: razviti film, rentgenske plošče; vseh slik še ni razvil
● publ. ta avtomobil razvije veliko hitrost doseže; društvo je tedaj tudi razvilo prapor dobilo, prevzelo; ekspr. ladja je pravkar razvila jadra odplula; na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo
♦ mat. razviti funkcijo v vrsto zapisati funkcijo v obliki vrste; šah. razviti figure postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice
- razvíti se
1. postopno se spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: pri sesalcih so se možgani zelo razvili; nekateri organi se bolj razvijejo kot drugi / naselje se je razvilo v močno trgovsko mesto
// preiti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvila / prijateljski odnosi med državama so se razvili in okrepili
2. postati večji, močnejši, zrelejši: dekleti sta se lepo razvili; v tem letu se je precej razvil
// dobiti dokončno podobo: hitro, zgodaj se je razvila / fant se je razvil v moža / čas, v katerem se rastlina, žival razvije / ob skrbni negi se je mladič le razvil zrastel, dorastel
3. s prislovnim določilom začeti obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: na poškodovanem mestu se je razvilo novo tkivo; na površini sira se razvije prevleka / dvojčka se lahko razvijeta iz enega jajčeca; iz bube se razvije metulj / ta mesta so se razvila v srednjem veku / slovanski jeziki so se razvili iz istega jezika / iz njega se bo razvil dober igralec, športnik / publ. ob eksploziji se razvije visoka temperatura se sprosti, nastane
4. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: razvila se je zelo živahna razprava; pogovor se ni mogel prav razviti / zabava se je razvila v bučno razgrajanje
5. voj. prerazporediti se iz strnjene skupine v razpotegnjeno, navadno po širini: četa se je razvila po obronku gozda; razviti se v dolgo kolono / razviti se v strelce
● ni mogel verjeti, da so se stvari tako razvile da se je zgodilo tako, kot se je
- razvít -a -o:
razviti diapozitivi; takrat jezik še ni bil dovolj razvit; zavoj je ostal razvit na mizi; gospodarsko, industrijsko, kulturno razvite države; tehnično visoko razvita družba; spolno razvita samica; razvita tehnologija; bila je zelo razvita; nižje razvita bitja; pravilno razvito zobovje; telesno, umsko razvit
♦ ekon. razvita država država z visokim narodnim dohodkom; mat. razvita oblika funkcije oblika, zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; sam.: prepad med razvitimi in nerazvitimi
SSKJ²
resníca2 -e ž (í)
1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico
2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati
3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara
4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev
5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo
6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne
// ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli
● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona
♦ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; pravn. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk
1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico
2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati
3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara
4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev
5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo
6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne
// ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli
● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona
♦ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; pravn. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk
SSKJ²
spoznánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni
2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja
3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti
● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju
♦ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro
1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni
2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja
3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti
● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju
♦ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro
SSKJ²
umétnost -i ž (ẹ́)
1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / računalniška umetnost ki izrablja možnosti, ki jih daje računalnik / Slovenska akademija znanosti in umetnosti
2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov
3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost
// dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah
4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost
5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja
// spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti
// velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju
// ed., v povedni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko
6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti
● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole
♦ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / računalniška umetnost ki izrablja možnosti, ki jih daje računalnik / Slovenska akademija znanosti in umetnosti
2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov
3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost
// dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah
4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost
5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja
// spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti
// velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju
// ed., v povedni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko
6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti
● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole
♦ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
SSKJ²
univerzálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna / univerzalne lastnosti; univerzalna resnica
2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
// ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo
4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen
♦ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; pravn. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo
1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna / univerzalne lastnosti; univerzalna resnica
2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
// ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo
4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen
♦ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; pravn. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo
- univerzálno prisl.:
univerzalno razgledan in izobražen človek
SSKJ²
véda1 -e ž (ẹ́)
1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija; metode, odkritja kake vede; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede
// navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati, študirati literarno vedo; teorija politične vede
2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo; človek velike vede
3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah
1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija; metode, odkritja kake vede; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede
// navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati, študirati literarno vedo; teorija politične vede
2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo; človek velike vede
3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah
SSKJ²
vúdu in vudú tudi voodoo -ja [tretja oblika vúdu in vudú] m (ȗ; ȗ)
1. karibska vera, izvirajoča iz zahodne Afrike, za katero je značilno priznavanje enega božanstva in čaščenje duhov v povezavi z magijskimi praksami: preganjati vudu; verjeti v vudu; obredi vuduja; privrženci vuduja; vraže, zgodbe o vuduju / ukvarjati se z vudujem; pripomočki za vudu; zanimanje za vudu; čaranje, telepatija in vudu
// zabavna glasba, podobna glasbi, značilni za tako vero: elektronski vudu; rock, funk, vudu in elektronika
2. ekspr. neznanstvena obravnava znanstvene tematike: včasih vse skupaj spominja bolj na vudu kot na sodobno znanost; v prid. rabi: vudu obredi; vudu lutka; vudu magija
1. karibska vera, izvirajoča iz zahodne Afrike, za katero je značilno priznavanje enega božanstva in čaščenje duhov v povezavi z magijskimi praksami: preganjati vudu; verjeti v vudu; obredi vuduja; privrženci vuduja; vraže, zgodbe o vuduju / ukvarjati se z vudujem; pripomočki za vudu; zanimanje za vudu; čaranje, telepatija in vudu
// zabavna glasba, podobna glasbi, značilni za tako vero: elektronski vudu; rock, funk, vudu in elektronika
2. ekspr. neznanstvena obravnava znanstvene tematike: včasih vse skupaj spominja bolj na vudu kot na sodobno znanost; v prid. rabi: vudu obredi; vudu lutka; vudu magija
SSKJ²
arheologíja -e ž (ȋ)
znanost, ki na osnovi izkopanin proučuje življenje in kulturo starih narodov: zanimati se za arheologijo / antična, staroslovanska arheologija
znanost, ki na osnovi izkopanin proučuje življenje in kulturo starih narodov: zanimati se za arheologijo / antična, staroslovanska arheologija
SSKJ²
astronomíja -e ž (ȋ)
znanost, ki raziskuje nebesna telesa; zvezdoslovje, zvezdoznanstvo: dognanja astronomije
♦ astron. sferna astronomija ki se ukvarja z določanjem prave in navidezne lege nebesnih teles
znanost, ki raziskuje nebesna telesa; zvezdoslovje, zvezdoznanstvo: dognanja astronomije
♦ astron. sferna astronomija ki se ukvarja z določanjem prave in navidezne lege nebesnih teles
SSKJ²
družboslôvje -a s (ȏ)
znanost, ki proučuje človeško družbo in zakonitost njenega razvoja: velik razmah družboslovja v dvajsetem stoletju; predavanje iz družboslovja; reševanje vprašanj s področja družboslovja / marksistično družboslovje
znanost, ki proučuje človeško družbo in zakonitost njenega razvoja: velik razmah družboslovja v dvajsetem stoletju; predavanje iz družboslovja; reševanje vprašanj s področja družboslovja / marksistično družboslovje
SSKJ²
SSKJ²
kvartáren -rna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na kvartar: kvartarne plasti / kvartarno rastlinstvo
2. ekon., navadno v zvezi kvartarne dejavnosti zdravstvo, šolstvo, znanost, kultura, državna uprava:
1. nanašajoč se na kvartar: kvartarne plasti / kvartarno rastlinstvo
2. ekon., navadno v zvezi kvartarne dejavnosti zdravstvo, šolstvo, znanost, kultura, državna uprava:
SSKJ²
SSKJ²
mecén -a m (ẹ̑)
kdor prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik: za izdajo pesniške zbirke je dobil mecena; bogat mecen; biti komu mecen
// kdor gmotno podpira sploh: v njem so dobili mladi športniki vnetega mentorja in mecena
kdor prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik: za izdajo pesniške zbirke je dobil mecena; bogat mecen; biti komu mecen
// kdor gmotno podpira sploh: v njem so dobili mladi športniki vnetega mentorja in mecena
SSKJ²
mecénka -e ž (ẹ̑)
ženska, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik: mecenka mlade kiparke
// ženska, ki gmotno podpira sploh: mecenka je nudila pomoč otroku
ženska, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik: mecenka mlade kiparke
// ženska, ki gmotno podpira sploh: mecenka je nudila pomoč otroku
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 89
Dostopnost