- 1. knjiž. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo; zamenjati, slediti: ne ve se, kdo bo nasledil kralja, mojstra, predsednika / naslediti koga na vodilnem mestu / po očetu je nasledil urejeno gospodarstvo
- 2. publ. priti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: uničene freske je nasledil mozaik / pohvalo je nasledila še večja prizadevnost
- 3. knjiž., redko podedovati: naslediti očetovo premoženje / barvo oči je nasledila po materi
♦ jur. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice
Zadetki iskanja
SSKJ
nasledíti -ím dov., naslédi in naslêdi; naslédil (ī í)
SSKJ
naslédnik -a m (ẹ̑)
- 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik
// ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku
// jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik - 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske
♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu - 3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki
SSKJ
nasledováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) star.
- 1. z dajalnikom prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem; slediti: uvodu nasledujejo kratki opisi običajev / pomladi je nasledovalo suho poletje / zmaga nasleduje zmagi
- 2. neposredno po kom drugem imeti, prevzemati njegov položaj, funkcijo; zamenjevati, slediti: umrlega direktorja je nasledoval sekretar
- 3. dedovati, podedovati: nasledovati premoženje / po materi je nasledoval poštenost in dobro srce; ta bolezen se rada nasleduje
- 4. ravnati se po kom, posnemati: nasledovati svojega vzornika / nasledovati njegovo učenje
♦ jur. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice
SSKJ
nèocénjen -a -o prid. (ȅ-ẹ́) ki ni ocenjen: neocenjeno premoženje / neocenjeno prevajalsko delo
♦ šol. učenec je (ostal) neocenjen iz matematike
♦ šol. učenec je (ostal) neocenjen iz matematike
SSKJ
SSKJ
níčiti -im nedov. (í ȋ) knjiž.
- 1. jemati pomen, veljavo, vrednost: prava umetnost človeka ne niči, ampak potrjuje; to niči vse njihove napore; z dejanji niči svoje obljube
- 2. uničevati: ničiti lepoto / ničiti komu življenje
- níčiti se postajati materialno ali duhovno v stvarnosti nenavzoč: imel je občutek, da se niči / redko njegovo premoženje se zaradi zapravljanja niči se manjša
SSKJ
océniti -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ī ẹ́)
- 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče
- 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča
// knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati - 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih
- 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino
- 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje
♦ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije
- océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno
♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake
SSKJ
ocenjeváti -újem nedov. (á ȗ)
- 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje
- 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina
// knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo - 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval
- 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo
- 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati
- ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom
- ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja
SSKJ
očétov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oče 1: očetov obraz / očetovi predniki; očetova sestra / očetovo premoženje / očetova beseda veliko zaleže; ekspr. bati se očetove jeze / ekspr. zapustil je očetovo hišo rojstno hišo, dom
SSKJ
odprávek -vka m (ȃ) jur.
- 1. v zvezi dedni odpravek po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča: izplačati dedni odpravek
- 2. navadno v zvezi s sklep, sodba prepis, kopija: odposlati odpravek sodbe / odpravek je točen prepis
SSKJ
odpravnína -e ž (ī) znesek, ki se komu da zlasti ob prisilnem prenehanju sodelovanja v kaki skupnosti: zahtevati odpravnino; rudarji so se takrat borili za odpravnino / ženi je za odpravnino dal hišo
// po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča: izplačati bratu odpravnino
♦ jur. odpravnina vdove znesek, izplačan ob delavčevi smrti vdovi, ki nima pravice do družinske pokojnine po njem
// po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča: izplačati bratu odpravnino
♦ jur. odpravnina vdove znesek, izplačan ob delavčevi smrti vdovi, ki nima pravice do družinske pokojnine po njem
SSKJ
odsvojíti -ím dov., odsvójil (ī í) jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti premoženje; odsvojiti terjatev; vozilo se odsvoji
♦ filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira
♦ filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira
SSKJ
odvzéti -vzámem dov., odvzêmi odvzemíte; odvzél; nam. odvzét in odvzèt (ẹ́ á)
- 1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov
// povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote; toliko odvzemi, da bo mera točna; odvzeti in dodati - 2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo
// povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino; odvzeti čemu vodo - 3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico; odvzeti komu prtljago
// z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti
● knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; žarg., šport. odvzeti komu rekord prekositi ga; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del
♦ jur. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev
- odvzét -a -o: odvzeto premoženje
SSKJ
omejíti -ím dov., oméjil (ī í)
- 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav
- 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum
- 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor
- 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
- a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine
- b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
- c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje
// preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor
// narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo
- 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost
- 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi
● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti
- omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti
- omejèn -êna -o
- 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero
- 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi
- 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti
// ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno
♦ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev
SSKJ
oporočíti -ím dov., oporóčil (ī í) knjiž., redko z oporoko določiti, zapustiti: oporočiti komu vse premoženje
SSKJ
SSKJ
oskrbováti -újem nedov. (á ȗ)
- 1. delati, da kdo dobiva, kar potrebuje: oskrbovati koga s kruhom; oskrbovati prebivalce z zelenjavo / oskrbovati trgovine z blagom, šolo z učili / elektrarna oskrbuje z električno energijo širše področje; žile oskrbujejo organe s krvjo; oskrbovati toplarno s plinom
- 2. opravljati dela
- a) za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga: oskrbovati bolnika na domu; oskrbovati dojenčka; v internatu oskrbujejo petdeset gojencev / zna oskrbovati konje
- b) za ohranjanje v primernem stanju: cestar oskrbuje cesto; rad bi našel koga, da bi mi oskrboval hišo; oskrbovati nasad
// upravljati: oskrbovati premoženje mladoletnemu lastniku; oskrbovati zapuščino / tako velikega posestva ni znal oskrbovati
- 3. star. opravljati: njegova sestra je oskrbovala gospodinjska dela / podjetje oskrbuje promet z otoki / zastar. svojo službo je dobro oskrboval
● knjiž. potrebno blago jim je on oskrboval dostavljal, pošiljal; knjiž. tajnik je oskrboval tudi njegovo zasebno pošto skrbel zanjo; zastar. ta profesor je oskrboval tudi učenje francoščine je poučeval tudi francoščino
- oskrbován -a -o: oskrbovan park; trg ni dovolj oskrbovan s pridelki; opazil je, da so konji slabo oskrbovani; oskrbovana planinska koča planinska koča, v kateri se dobi hrana in prenočišče
SSKJ
ostáviti -im dov. (á ȃ) zastar. pustiti: denar je ostavila na mizi / ostavili so ga samega
// zapustiti: premoženje je ostavil otrokom / mož jo je ostavil
// zapustiti: premoženje je ostavil otrokom / mož jo je ostavil
SSKJ
otéti otmèm dov., otél; nam. otét in otèt (ẹ́ ȅ) star.
- 1. rešiti, obvarovati (pred čim): oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi; oteti se neprijetnih misli znebiti se, otresti se
// oteti ujetnike osvoboditi - 2. (s silo) vzeti, odvzeti: oteli so jim premoženje
● zastar. sovraži jo, ker ji je otela fanta prevzela
- otét -a -o: če bi ga prej operirali, bi bil otet
SSKJ
pálica -e ž (á)
- 1. dolg, tanjši, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: odrezati (si), urezati (si), zlomiti palico; opirati se na palico; tepsti, udariti s palico; bambusova drenova, leskova palica; dolga, grčava, kljukasta, votla palica; palica z odebeljenim koncem, kovinsko konico; boji se ga kot pes palice / hoditi ob palici, s palico
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: gumijasta, kovinska palica / biljardna, dirigentska palica; čarovna palica po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč; hokejska palica z ukrivljenim spodnjim delom; iskati vodo z iskalno palico bajanico; maršalska palica znamenje maršalskega čina; nabijati smodnik z nabijalno palico; pastirska, ribiška palica; popotna palica; skakalna palica; smučarska palica s krpljico in ročajem z usnjeno zanko; ima črno sprehajalno palico; škofovska palica umetniško okrašena palica z ukrivljenim zgornjim delom; štafetna palica umetniško izdelana votla palica s pismom, poslanico komu
// ekspr. udarci (s palico): palice so padale po hrbtu; dobil je dvajset palic po podplatih / umrl je pod palicami; poznali so se mu sledovi palice - 2. nekdaj dolžinska mera, 138 cm: dolg je le pet palic
● ekspr. kadar je nagajal, je pela palica je bil tepen s palico; je bil tepen sploh; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. morali bi ga s palico moral bi biti tepen, kaznovan; ekspr. čaka ga beraška palica beračenje, prosjačenje; priti na beraško palico popolnoma obubožati; spravil jih je na beraško palico povzročil je, da so izgubili vse premoženje; star. živeti pod krivo palico imeti škofa za fevdalnega gospoda; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori
♦ aer. krmilna palica del krmilne naprave v obliki palice, s katerim se uravnava položaj višinskega krmila, krilc; ekon. valuta zlata v palicah zlata valuta, pri kateri je zlato v palicah plačilno sredstvo za mednarodna plačila; zlato v palicah v obliki kvadrov; fiz. kontrolna palica priprava, s katero se uravnava delovanje jedrskega reaktorja; grad. palica sestavni del paličja, obremenjen s pritiskom ali nategom; natezna, tlačna palica; jur. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; gorska palica nekdaj sodna palica gorskega gospoda; sodna palica nekdaj znamenje oblasti sodnika, sodnega gospoda; šport. štafetna palica palica določene velikosti, ki jo udeleženci štafete izročajo drug drugemu; predati štafetno palico izročiti jo na določenem prostoru drugemu udeležencu štafete; skok ob palici atletska disciplina, pri kateri se skače čez letvico s pomočjo palice
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- ...
- 10
- Naslednja »
Število zadetkov: 196
Dostopnost