Fran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti
   // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu
2. 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico
   // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst
   // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč
3. 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov
   // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let
4. 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja
   // z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti
   // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste
5. 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način
   // z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden
   // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno
6. 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte
   // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje
7. 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo
8. 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra
   // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti
9. 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
10. 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
    ● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
    ♦ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. povzročati, da kaj nastane: vzbujati jezo, sovraštvo, dobro voljo; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; vzbujati otroku veselje do dela; vzbujati v kom zanimanje za kaj / tako govorjenje vzbuja dvome, pomisleke; vzbujati občudovanje, pozornost / vzbujati občutek, vtis trdnosti; sadje mu vzbuja tek
   // povzročati, da kaj začne delovati: slika vzbuja domišljijo; vzbuja se mu vest
2. 2. povzročati, da nastane kak pojav: vzbujati hrup; vzbujati nihanje, valovanje
3. 3. zastar. zbujati: vzbujati otroka; ponoči se pogosto vzbuja
   ● zastar. pravi vzgojitelj opazuje in vzbuja spodbuja; zastar. vzbujali so spomine in se tolažili obujali
   ♦ elektr. vzbujati električni generator povzročati v njem magnetni pretok z električnim tokom; fiz. vzbujati z dovajanjem energije dosegati spremembe (v sistemu)

vzbujajóč -a -e: tesnobo vzbujajoč smeh; vzbujajoča se narava; upanje vzbujajoča novica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi: vzdramilo ga je tuljenje sirene; vzdramiti otroka; vzdramiti se od bolečin; vzdramiti se ob petih; težko se vzdramiti / sredi takega razmišljanja jo je vzdramil zvonec; pren., ekspr. vzdramiti vest v kom; mesto se je vzdramilo v sončnem jutru
   // v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: vzdramiti iz prijetnih sanj; vzdramiti se iz spanja
   // knjiž. povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: vzdramiti ljudstvo / vzdramiti k narodni zavesti
2. 2. knjiž. vzbuditi: vzdramiti v kom ljubezen; vino je vzdramilo splošno veselost / alkohol je vzdramil njegovo domišljijo; to ime vzdrami stare spomine

vzdrámljen -a -o: iz sanj vzdramljen človek; otrok je že vzdramljen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnica počiva na visokem vzglavju; ob vzglavju postelje je stala nočna omarica / bedeti pri otrokovem vzglavju
2. 2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati vzglavje; pod vzglavjem je imela ključe; mehko, nizko vzglavje / narediti si vzglavje iz slame; za vzglavje si podložiti sklenjene roke
   ● knjiž. vzglavje njive zgornji del; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom
   // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce
   // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
   1. a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike
   2. b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri
2. 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril
3. 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine
   // nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala

vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril
// priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti

vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami
   // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago
   // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
   1. a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike
   2. b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti
2. 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo
3. 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo

vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje
// prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati

vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje

vznemírjan -a -o: vznemirjane živali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. izražati odločno hotenje
   1. a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva
   2. b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar
   3. c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost
2. 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno
   // to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti
   // nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo

zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje

zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko

zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zakrnèl in zakrnél -a -o: zakrnela krila; čustveno zakrnel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: lovec zalezuje gamsa, divjega petelina / gad, mačka zalezuje miš / ves dan zalezovati sovražnika, tihotapce / če bi nas zalezovali, bi nas čakali tule
   // prizadevati si priti v stik s kom z namenom uresničiti ljubezenske želje, zadovoljiti spolne potrebe: zalezovati dekle; zalezuje jo, ko moža ni doma
2. 2. skrivaj, pritajeno opazovati koga z namenom nadzorovati ga: kljub temu, da so ga povsod zalezovali, je nenadoma izginil
3. 3. nav. 3. os., ekspr. s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati koga v kako neugodno, nezaželeno stanje: dan zalezuje ubežnika / naduha, spanec ga zalezuje / dvom, vest me zalezuje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala
   // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu
   1. a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal
   2. b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal
2. 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta
   // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven
3. 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga
4. 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil
   // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj
5. 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto
6. 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika
   ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
   ♦ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki

zanikajóč -a -e 
1. 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost
2. 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor

zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. s pečenjem narediti, da nastane na površini rjavkasta plast, skorja: zapeči že pripravljeno jed v pečici; premalo, preveč zapeči kruh; zapeči pečenko, da nastane skorjica / pazi, da ne zapečeš potice preveč zapečeš
2. 2. povzročiti občutek bolečine zaradi zelo velike toplote: vroče železo ga je zapeklo v dlan
3. 3. povzročiti občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih stvari: česen, poper zapeče / solze so ga zapekle / oči so ga zapekle; brezoseb. v prsih ga je zapeklo
   // ekspr. povzročiti duševne bolečine: izrečena beseda ga je zapekla; krivica ga je zapekla; to ga je hudo, v dno srca zapeklo
   ● ekspr. vest ga je zapekla dobil je neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde

zapečèn -êna -o: zapečen kruh; lepo zapečeno meso
● ekspr. zapečeni hrbti turistov temno rjavi; star. bolnik je zapečen zaprt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zapovedováje stil. zapovedujé: zapovedovaje reči

zapovedujóč -a -e: zapovedujoč mir, je ugasnil luč; zapovedujoč glas; zapovedujoča kretnja; prisl.: zapovedujoče govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zatíšan -a -o: zatišan jok; zatišane želje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: otroci so zbirali kamenčke; zbirati na kup / zbirati dokaze, podatke; potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo; zbirati rastline v študijske namene
   // delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh: zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke; mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih; zbirati staro železo / zbirati denar za nakup stanovanja / zbirati naročnike za novo revijo; zbirati podpise, prijave
2. 2. delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbirati delavce za delo na polju; rad zbira otroke okrog sebe / sovražnik že zbira vojsko / pastirji zbirajo čredo
3. 3. delati, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah / leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke / ekspr. to jezero zbira vodo več rek v to jezero se izliva voda
4. 4. prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov, stvari in jih sistematično urejati: zbirati hrošče, znamke; že od mladosti zbira stare knjige / zbirati ljudske pripovedke
5. 5. delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbirala je moči, da bi vzdržala; dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen
   ● bibl. zbirati komu žerjavico na glavo z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest

zbírati se 
1. 1. prihajati kam v večjem številu, navadno z določenim namenom: na tej gori se zbirajo planinci; okrog njega, pri njem se zbirajo otroci; ob nedeljah se zbirajo v kavarni, pod lipo; množično se zbirati / družina se je ravno zbirala h kosilu; gostje se že zbirajo prihajajo
   // zbirati se v skupine, po skupinah
2. 2. prihajati skupaj, na eno mesto: na nebu se zbirajo temni oblaki; odvečna voda se zbira v kanalu / v ustih so se mu začele zbirati sline
3. 3. ekspr. pojavljati se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo: grenkoba, maščevalnost se ji je zbirala v srcu / v njem se zbira jeza
4. 4. prihajati v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno stvar: dolgo se je zbiral, preden je kaj povedal
   ● ekspr. nad deželo se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. okrog cerkve so se zbirale kmečke hiše so bile, nastajale; šalj. babe se zbirajo, dež bo

zbirajóč -a -e: na trgu zbirajoči se ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno: zbudilo nas je grmenje; da ne bi zbudil otrok, ni prižgal luči; zbuditi s trkanjem na vrata; pren., ekspr. s svojim delovanjem skuša zbuditi vest človeštva
   // spraviti koga k zavesti: močili so ga po glavi, da bi ga zbudili; šele jutranji hlad ga je zbudil
   // v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbuditi koga iz globokega spanja / skušal jo je zbuditi iz nezavesti / zbuditi iz otopelosti; obiskovalec ga je zbudil iz razmišljanja / ekspr. zbuditi kulturno dejavnost iz mrtvila
   // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: želel je zbuditi preproste ljudi / ideje, ki so nas zbudile k narodni zavesti
2. 2. vzbuditi: zbuditi jezo, sovraštvo; taka rešitev bi pri nasprotnikih zbudila nezadovoljstvo; zbudilo se mi je upanje, da jo bom spet videl / zbuditi dvom; s svojo obleko je zbudila pozornost / v srcu se ji zbudi kesanje; v njegovi glavi se zbudi neprijetna misel

zbudíti se preiti iz spečega stanja v budno: zbuditi se od bolečin; zbuditi se zaradi hrupa; zbuditi se ob šestih; hitro, zgodaj se zbuditi / zbudil se je ves poten; pren., ekspr. v njem se je zbudila zver
// priti k zavesti: od udarca po glavi se dolgo ni zbudil
// v zvezi z iz prenehati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbuditi se iz trdnega spanja / zbuditi se iz nezavesti / zbuditi se iz otopelosti, razmišljanja
♦ med. zbuditi se iz narkoze
// ekspr. spoznati kaj, zavedeti se česa: kdaj se boste zbudili; fant se je prepozno zbudil
● ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; evfem. zbuditi se v večnosti umreti

zbudívši star.: zbudivši otroka, je odšla v službo; zbudivši se sredi noči, opazi, da je okno odprto

zbujèn -êna -o: ko so ga poklicali, je bil že zbujen; zbujena vest mu ne da miru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. knjiž., v zvezi z beseda, misel ki vsebuje, izraža negativen, odklonilen odnos do koga: reči komu žalo besedo; v njegovem srcu ni žale misli
2. 2. star. žalosten: žali spomin / žali glasovi / izvedeti žalo vest; sam.: nič žalega mu ni rekel; pazi, da mu ne naredijo kaj žalega hudega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
   // ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje
2. 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
3. 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
   // ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
   // poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje
4. 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
   // ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
   // medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce
5. 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
   // zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
   ● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
   ♦ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju

žálostno 
1. 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen
   ♦ muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste
2. 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno
   // izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.