Fran > SSKJ

1. 1. menjati, zamenjati: pozabil je izmeniti denar / izmeniti staro orodje za novo
2. 2. spremeniti: izmeniti držo telesa / njegovo sovraštvo se je izmenilo v hvaležnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. spravljati kaj iz sebe: bolnik izmetava kri; izmetavati iz želodca / izmetavati v velikih količinah / mošt izmetava goščo; pren., ekspr. velemesto vsrkava zdrave ljudi in izmetava izmozgane
2. 2. z metanjem spravljati kaj iz česa: kopal je in izmetaval zemljo; izmetavati vodo iz čolna
3. 3. pog., ekspr. trošiti, porabljati: za take reči izmetava denar; prim. zmetavati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde
2. 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval
   // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla
3. 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko
   ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči

izmíkati se tudi zmíkati se 
1. 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem
   // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju
2. 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se
3. 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega
   ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen

izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. izčrpati, oslabiti: neprestano delo jo je izmozgalo; razvratno življenje mu je izmozgalo moči / izmozgati zemljo
2. 2. izrabiti, izkoristiti: tak oderuh te bo že izmozgal
3. 3. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: bo že izmozgal denar iz vas

izmózgan -a -o: izmozgan obraz; bil je ves izmozgan; od vojne izmozgana dežela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok
2. 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina
3. 3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se sovražnikovi zasedi / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti
   ● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. izpuliti, izdreti: izpipati zob; izpipati s korenino vred / izpipati ptici perje populiti
2. 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpipal je denar iz njega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. s pletjem odstraniti: izpleti plevel iz pšenice / izpleti grede opleti
   // izpleti s koreninami vred izpuliti, izruvati
2. 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izplel mu je denar; izpleli so iz njega vse, kar je imel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

izposodíti si in izposóditi si tudi sposodíti si in sposóditi si 
1. 1. dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposoditi si obleko za nastop; kolo si je izposodil od prijatelja / izposoditi si pri sosedih na visoke obresti
   ● evfem. miličniki so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto vzel, ukradel
2. 2. vzeti, prevzeti: besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine; izposoditi si metodo dela
3. 3. ekspr. ponorčevati se, pošaliti se: dobro, pošteno so si ga izposodili; pisatelj si je temeljito izposodil birokrate; redko pošteno so se ga izposodili

izposójen tudi sposójen -a -o: izposojen denar; izposojene besede; izposojene knjige moram jutri vrniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

izposójati si in sposójati si 
1. 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah; izposojati si denar; izposojati si knjige v knjižnici
   ● ekspr. noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje spal je podnevi
2. 2. jemati, prevzemati: izposojati si besede iz drugih jezikov; izposojati si ideje od drugih avtorjev
3. 3. ekspr. norčevati se, šaliti se: izposojati si svoje tovariše; pošteno si ga izposojajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

izposojeváti si tudi sposojeváti si 
1. 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposojevati si denar, knjige
2. 2. jemati, prevzemati: izposojevati si besede iz drugih jezikov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil
   ● evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago
   ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo
   // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku
2. 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal
3. 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami

izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika
● ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse

izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. knjiž. izrecen: denar mu je posodila pod izrečnim pogojem, da ga bo vrnil v enem letu; to je bila njegova izrečna želja
2. 2. jur. ki z besedami, kretnjami izraža voljo stranke: izrečni dogovor, sporazum; izrečna privolitev

izréčno prisl.: izrečno omenjati, povedati kaj / predstava je organizirana izrečno za povabljence samo, le

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave
   // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan
2. 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali
   // publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu
   ● vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga

izróčati se knjiž.  prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja
   // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja
   ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade
   // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo
2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta
3. 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati
   // publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu
4. 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče
   ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali

izročíti se knjiž.  prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil
♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč

izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel

izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo
● ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo
   ♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid
2. 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti
3. 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik
4. 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi

izsíljen -a -o: izsiljena obljuba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet; izdati: izstaviti ček
2. 2. napraviti, da dobi kaj uradno veljavo; izdati: izstaviti diplomo, potrdilo, račun
   ● knjiž., redko izstavili so jo na sramotilnem odru izpostavili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: iztiskati barvo, kremo iz tube; iztiskati gnoj iz rane / izpušni plini iztiskajo gorivo iz rezervoarja
   // s stiskanjem, pritiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine, vsebine: iztiskati limono
   ● ekspr. počasi je iztiskal besede s težavo govoril, pripovedoval
2. 2. ekspr. s silo, vztrajnostjo prihajati do česa: vedno je iztiskal denar iz podrejenih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.