Fran

1. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo
   // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo
2. 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
   1. a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
   2. b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko
   3. c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
   4. č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu
      // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast
      ● ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše

mogóčno prisl.: iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
2. 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
3. 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
   // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene
4. 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
   // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe
5. 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
6. 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
7. 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
   ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
   ♦ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad

motíti se in mótiti se 
1. 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti
2. 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem
3. 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen
   // tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju
   ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško

motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje
♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name

móten -a -o 
1. 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena
2. 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba
   ♦ jur. motena posest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke
   // ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo
   // ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi
2. 2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna
3. 3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost
   // nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek
4. 4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča
   ● mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost
   ♦ agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0° C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip

mŕzlo prisl.: mrzlo gledati, reči; perilo se mrzlo lepi h koži; ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo / v povedni rabi: ob vodi je bilo ledeno mrzlo; bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo
♦ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta; sam.: upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega; ne smete piti nič mrzlega; hraniti na mrzlem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla
   // spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal
   // ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira
2. 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu
   // nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti
   ● ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj

nagibati se 
1. 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno
2. 2. v zvezi s k izražati, kazati
   1. a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje
   2. b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav
      // imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti
3. 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo
   ● ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje
   // navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje
2. 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost
3. 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje
4. 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju: obnašanje živali vodijo nagoni; predati, prepustiti se nagonu; živalski nagoni v človeku / plodilni, spolni nagon; živalski nagon po obrambi, samoohranitvi / narediti kaj po nagonu
2. 2. knjiž. želja, sla: imeti morilski, razdiralni nagon; nagon uveljavljanja / vzbudil se mu je nagon po bogastvu / stvariteljski nagon / ljubezen mu je bila močen nagon gibalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. knjiž. podarjati, poklanjati: naklanjati bogata darila / gospe mu naklanjajo prijazne nasmeške / naklanja jim veliko ljubezen, pozornost izkazuje, posveča
   // preskrbovati, omogočati: zaslužek naklanjajo rajši tujcem kot domačinom
2. 2. star. nagibati, siliti: ljubezen do otrok ga naklanja k takim dejanjem / k ljubezni do svojcev človeka naklanja narava

naklánjati se star.  sklanjati se, nagibati se: za njegovim hrbtom se je naklanjal k njej / drevesa se naklanjajo nizko nad pot
// bližati se čemu, končevati se: dan se že naklanja k večeru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil
   // vso svojo ljubezen je naklonila otrokom
   // preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so
2. 2. star. nagniti, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil
3. 3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti
   ● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila

nakloníti se zastar.  skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče
// prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil

nakloníti si star.  pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo

naklónjen -a -o 
1. 1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena
2. 2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

nasánjati se zadovoljiti svojo potrebo, željo po sanjanju, sanjarjenju: tam se je lahko o tem nasanjal; pren., ekspr. srce se še ni nasanjalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. naznanjati, napovedovati: naznanjevati goste
2. 2. izpovedovati, izražati: naznanjuje ji svojo ljubezen; naznanjevati svoje misli

naznanjujóč -a -e: žvižganje, naznanjujoče njihov prihod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. v krščanskem okolju ki glede spolnosti ni v skladu z moralnimi načeli: nečiste misli; nečisto dejanje, ravnanje / nečista ljubezen
2. 2. v nekaterih religijah ki je zaradi svojega dela in položaja v družbi brez določenih pravic: ni smel govoriti z njim, ker je nečist
   ● nečista žival v muslimanskem in židovskem okolju žival, katere meso je prepovedano uživati

nečísto prisl.: nečisto živeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. ki nima krivde, ni kriv: obdolžili so ga, izkazalo pa se je, da je nedolžen; nav., ekspr.: ubijanje nedolžnih ljudi v vojnah; pri tej stvari sem popolnoma nedolžen / ekspr. zlaže se ti z najbolj nedolžnim obrazom / ekspr. zakaj pobijaš nedolžne ptičke
   ● ekspr. nedolžna kri vpije po maščevanju po nedolžnem umorjene(ga) je treba maščevati
2. 2. v krščanskem okolju ki je zaradi otroštva, mladosti (še) čist, nepokvarjen: veselo čebljanje nedolžnega dečka; pohujševati nedolžne otroke / nedolžna ljubezen / ekspr. nedolžno oko, srce
   // vznes. ki je simbol nedolžnosti: nedolžna bela lilija
3. 3. ekspr. ki še ni spolno občeval: je še nedolžna; nedolžno dekle
4. 4. ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nedolžen prehlad, prepir; poškodba ni tako nedolžna / nedolžna satira / vino je precej nedolžno lahko

nedólžno prisl.: ali so vas res zaprli, je vprašal nedolžno; pogledati nedolžno kot otrok

nedólžni -a -o sam.: ne delaj se nedolžnega; po nedolžnem obsojen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. nenavadno velik, velikanski: tam se razprostira neizmerna ravnina; neizmerno morje leži pred njim / zbrala se je neizmerna množica
2. 2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: neizmerna dobrota, ljubezen; neizmerno trpljenje; obšlo ga je neizmerno veselje

neizmérno prisl.: neizmerno ljubiti koga; neizmerno lep razgled; tam je neizmerno prostora

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. ki se ne da izraziti: ob teh besedah ga je obšel čuden, neizrazljiv občutek; neizrazljivo čustvo
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizrazljiva ljubezen je bila v njenih besedah; neizrazljiva očarljivost njegovega vedenja
   ● njen pogled je top, neizrazljiv brezizrazen

nèizrazljívo prisl.: bil je neizrazljivo lep dan; sam.: poskušal je izraziti nekaj neizrazljivega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. ki se ni izživel: mladi in neizživeti ljudje; umetniško neizživet pisatelj; erotično neizživeta žena
2. 2. knjiž. ki v življenju ni uresničen: neizživeto nagnjenje je pri otroku povzročilo čustvene motnje / neizživeta ljubezen; neizživete sanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

nèomájno prisl.: neomajno skleniti, verjeti kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.