apnę̑n, adj. Kalk-, Kalk enthaltend; apnena jama, die Kalkgrube; apnena voda, das Kalkwasser; apnena prst, die Kalkerde; a. zemlja, der Kalkboden; vino je apneno, der Wein führt Kalk bei sich, Cig.
bȃrvnica, f. 1) die Farbenmuschel, Jan.; — 2) zemlja b. = barvilna zemlja, Cig.
botrína, f. 1) die Gevatterschaft; v botrini smo si, wir stehen zu einander im Verhältnis der Gevatterschaft; tudi: botrina sva si, Pjk. (Črt.); — 2) coll. die Pathen: z botrino se prepirati, Kres; kjer se botrina krega, zemlja križem poka, Jan. (Slovn.); — 3) der Pathenschmaus, Mur., C.
brȃskljav, adj., Jan., braskljava zemlja, C.; pogl. vraskljav.
bȓnja 1., f. 1) črna zemlja, die Dammerde, Jan., C.; — 2) pl. brnje, nesnaga na životu, bodi si na človeškem, bodi si na živalskem, Cerovo v Brdih-Erj. (Torb.); blato na glavi majhnega deteta, Bolc-Erj. (Torb.).
bútast, adj. 1) stumpf: b. nos, Zora, Pjk. (Črt.); — plattköpfig: Jan.; abgeplattet: zemlja je na dveh koncih butasta, Vod. (Izb. sp.); — 2) dumm, tölpelhaft, Mur., Cig., Jan., Št.; — prim. nem.: butt = stumpf, dumm.
débeł,* debę́la, adj. 1) dick, tri prste d., drei Finger dick; debel sneg, tiefer Schnee, Cig.; debele plasti, mächtige Schichten, Cig. (T.); debela knjiga, dickes Buch; debele solze, große Thränen; debel človek, ein wohlbeleibter Mensch; debel je kakor valiž (valjar), debel si kakor bi te bil zamesil, Erj. (Torb.); debela živina, das Mastvieh; debeli četrtek, der feiste Donnerstag, Notr., Dol., Št.; debela zemlja, fetter Boden; — grob: debelo sukno, debel tobak, debela moka; debeli ogelj, die Grobkohle, debeli apnenec, der Grobkalk, Cig. (T.); debel denar, grobes Geld, Cig.; to je stotak! debel denar! Zv.; — na debelo (en gros) kupovati, prodajati; — groß, stark: debeli gozdi, große, dichte Wälder, Vod. (Izb. sp.)*; debela voda = globoka v., Svet. (Rok.); debelo gledati, große Augen machen, verwundert blicken; debelo videti, schlecht sehen, C.; debelo čuti (slišati), harthörig sein, C.; debela ušesa imeti, Št.; debel glas, tiefe Stimme, debelo govoriti, eine Bassstimme haben; debela ura, eine starke Stunde, C.; debelo uro hoda, Dol.; debelo plačilo, gute Bezahlung, C.; derb, roh; podobe so prav na debelo, rohgearbeitet, Zv.; debela laž, eine derbe Lüge; tako je debela laž, da lehko primeš za njo, Št.; debelo se zlagati; debela šala, plumper, grober Scherz; ta je bila debela, das war eine Grobheit; debele pameti, roh, ohne Bildung, Cig.; debel človek, unartiger Mensch, Cig.; na debelo je ustvarjen, er ist roh, grob, C., Z.; je nekoliko na debelo, GBrda; — debel prestop, grobe Uebertretung, debelo zanemarjenje, grobe Vernachlässigung, DZ.; — debel je za ušesi, er hat seine Tücke, Cig.; = ima za ostrim debelo, Z.
debelíca, f. 1) o debelem sadju: neka črešnja, Rihenberk-Erj. (Torb.); neka smokva, Slap pri Ipavi-Erj. (Torb.); neka sliva, C.; — 2) = debela zemlja, (opp. tenčica) Krn-Erj. (Torb.).
dolȋnka, f. 1) die Thalbewohnerin, Cig.; — 2) dem. dolina; — jama, vdrtina, kjer je zemlja posedla, Dol.-LjZv.
gledalíšče, n. 1) der Schauplatz, Cig., Jan.; zemlja je bila gledališče človeških nadlog, Jap. (Prid.); — 2) das Theater, Mur., Cig., Jan., Levst. (Nauk), nk.; — 3) = stališče, motrišče (Gesichtspunkt), Cig. (T.).
glẹ̑nast, adj. 1) mit Schleim bedeckt: glenasta voda, C.; — geiferig, Jan. (H.); — 2) schlammig, schlickig, Cig.; glenasta zemlja, C.; — 3) = za glenom bolan: glenasta ovca, C.
gnọ̑jničast, adj. mit Mistjauche getränkt: gnojničasta zemlja, C.
gòł, góla, adj. kahl, nackt, unbewachsen; goli vrh, gola zemlja; unbehaart: gola glava, kahles Haupt; gola brada; bartloses Kinn; gola miš, eine kahle Maus, Z.; unbefiedert: gol ptič; laublos, zweiglos: golo drevo; — entblößt, unbekleidet, bloß: gola koža, gola roka; z golo glavo, entblößten Hauptes; gol in nag, fadennackt, Cig., Jan.; gol in bos, ohne Kleider und Beschuhung; na golih tleh klečati; goli meč, das blanke Schwert; gola kost, ein Bein ohne Fleisch; z golo lučjo se približati, mit unverwahrtem Licht, Levst. (Nauk); z golimi rokami si kruh služiti (mit den bloßen Händen), Fr.-C.; z golim očesom, mit freiem, unbewaffnetem Auge, Z.; pod golim nebom, unter freiem Himmel, Cig.; bloß, lauter; možje niso goli ljudje — angelci so bili, Ravn.; gola resnica, reine Wahrheit; gola laž, eine blanke Lüge; gola nedolžnost, lautere Unschuld; iz golega sovraštva, aus bloßem Hass; gola ponižnost ga je, er ist die Demuth selbst; iz gola (izgola), nur, C.; prim. zgolj.
gomóla, f. pusta in nerodovitna zemlja nastavša od razprhlega skrilnika, Lisičine (v Istri)-Erj. (Torb.); der Schieferthon, Erj. (Min.).
grahútast, adj. feinkiesig: grahutasta zemlja, Z., C.
grámpast, adj. 1) voll Satz, Cig.; — 2) rauh, uneben, Jan.; grampasta skorja, cesta, M., C.; grampasta zemlja, klümperig, knollig, steinig, C., Pirc; pren. = robat, telebast, Slom.-C.
grȋžnat 2., adj. schotterig: grižnata zemlja, Nov.-C.
hrástovka, f. 1) die Eichenruthe, Z.; — 2) neka goba (agaricus mutabilis), Malhinje-Erj. (Torb.); — 3) neko jabolko, Razdrto-Erj. (Torb.); jako pusta in nerodovitna zemlja, Ip.-Erj. (Torb.).
hrpotíti se, -ím se, vb. impf. sich emporrichten; potlačeno listje, stročje itd. se po malem hrpoti, C.; rahla zemlja pod se hrpoti = se vzdiguje, C.; sich sträuben, sich aufblähen, C.; prahlen, C.; h. se proti komu, drohen, C.
iglíca, f. dem. igla; 1) kleine Nadel; — kleiner Stift; — 2) ein eiserner Nagel am Wagen, der das Vorder- oder Hintertheil desselben an dem Langbaume festhält, Cig., Ljub.; iglica gre skozi oplen, blazino, soro in os, Gor., Notr.; — der Deichselnagel, der die Deichsel im Deichselarme befestigt, Cig., Dol., Gor.; — der Jochnagel, C.; jarmove iglice so lesene ali železne, Levst. (Zb. sp.); — iglica je zataknjena v konec kambe ter jo drži v jarmu, Štrek., Notr., Dol.; — der Sperrnagel in den Sägemühlen, V.-Cig.; — das Schemeleisen der Weber, Cig.; — 3) iglíca, zemlja z gnilim igličevjem, Poh.; — 4) = igla 3): iglica se mora kosi odbrusiti z oslo, Dol.; — 5) die Meernadel, Cig.; pogl. igla 4); — tudi: der Steinbeißer (cobitis taenia), Bilje pri Gorici-Erj. (Torb.); — 6) rastline: eine Art Storchschnabel (geranium), SlGor.-C.; — die Hauhechel (ononis), Z.; — = jaglec, Dol.; — naglaša se tudi; iglicà, Gor.-Valj. (Rad), in íglica.
ílov, adj. Lehm-, aus Lehm; ilova zemlja, Lehmerde.
izpočíti se, -čȋjem se, vb. pf. völlig ausruhen; izpočit, der ausgeruht hat: izpočit konj; izpočita prst, zemlja.
izpúhniti, -pȗhnem, vb. pf. mit einem Hauche herausstoßen, Cig.; Turek je bil tu, kakor bi ga bila po noči zemlja izpuhnila, Jurč.
jálov, adj. 1) gelt, unfruchtbar; za jalovo kozo se kregati, um nichts zanken, Krelj; jalov panj = tak, ki ne da roja, Gol.; — jalova konoplja, der männliche Hanf, Mur.; jalov trs, unfruchtbare Rebe, Št.-Z.; jalovo drevo, C.; jalova njiva, unfruchtbarer Acker, Št.-C.; prav obdelana zemlja nikoli ni jalova, Vod. (Izb. sp.); — jalova letina, unfruchtbares Jahr, ogr.-M., C.; — 2) taub, erzleer (vom Gestein), Cig. (T.); — 3) leer, gehaltlos, Cig., Jan., Cig. (T.); — ta je jalova, das ist unwahr, Lašče-Levst. (M.), Cig.; jalove obljube, eitle Vorspiegelungen, Cig.; — jalovo delo, eine undankbare Arbeit, Cig.
jérovica, f. rjavo-rdečkasta zemlja, Rihenberk (Goriš.)-Erj. (Torb.).
jǫ́ra, f. große, plumpe Weibsperson, C., Z., Rib.-Cv.; jaz sem že stara jora, kakor zemlja, Andr.
koščę̑n, adj. 1) beinern; — Bein-, Knochen-, Cig., Jan.; koščena zemlja, die Knochenerde, Cig. (T.); koščena moka, das Beinmehl, Cig.; koščeni pepel, die Knochenasche, Cig. (T.); — 2) knochig, Nov.; k. obraz, Jurč.; hager, Cig.
kremę́nast, adj. kieselhältig; kremenasta zemlja, der Kieselboden, C.; — kieselartig, Cig., Jan., Cig. (T.).
krẹ́pək, -pka, adj. 1) starr, steif, hart, C.; k. kruh (kadar je suh), C.; krepko zapečen kruh, resch gebacken, V.-Cig.; od mraza krepka zemlja, C.; — = trd, karg, geizig, C.; — 2) kräftig, rüstig, fest; k. junak.; k. glas; krepke besede, nachdrückliche Worte; krepko govoriti; — pravilnejši naglas: krẹpèk, -pkà, Cv. X. 12.; (krépək, Št.).
kríti, krȋjem, vb. impf. decken, bedecken; njega že hladna zemlja krije; ein Dach decken: s slamo kriti hišo.
kr̀p, kŕpa, adj. hart, fest, compact: krpa zemlja, ogr.-C.; — prim. krpek.
kúščarica, f. 1) kuščarice, Eidechsen (saurii): siva k., die graue Eidechse (lacerta agilis), Erj. (Ž.); — 2) neka hruška, Tolm.-Erj. (Torb.); — 3) pusta, izprana, izmolzena in zatorej nerodovita zemlja, Ip.-Erj. (Torb.).
láporast, adj. Mergel-, mergelartig, Cig.; laporasta zemlja, der Mergelboden, Cig., Jan.
lẹ̑n, lẹ́na, adj. träge, lässig, faul; len, da ga je zemlja žalostna, da smrdi, sehr faul, Cig.; l. tek, träger Lauf, Cig. (T.).
lístən, -stna, adj. 1) Blatt-, Blätter-, Laub-; lȋstna zemlja, Cv.; — 2) blätterig, Cig., Jan.
máhniti, mȃhnem, vb. pf. 1) eine schwingende Bewegung machen; z zastavo m., die Fahne aufschwenken, Cig.; z roko komu m., mit der Hand jemandem einen Wink geben; wanken: zemlja ne mahne, C.; m. jo kam, sich irgendwohin begeben; — črez mero m., über die Schnur hauen, Jan., C.; kvišku m., in die Höhe schnellen, aufschlagen, Cig.; doli m., herunter gleiten, C.; — 2) einen Strich, Hieb führen; m. po kom, nach jemandem hauen; v stran m., mimo m., fehlhauen; — m. koga, jemandem einen Hieb versetzen; — m. se, handgemein werden, Jan.; — mahnjen biti, einen leichten Rausch haben, Cig.
mástən, -tna, adj. fett; mastna jed; mȃstnọ črevo, der Mast- oder Fettdarm, Cig.; — mit Fett beschmiert; mastna obleka; — mastna zemlja, fetter Boden; mastna služba, fettes Amt, Cig.; mastna nedelja, der Fastnachtssonntag, vzhŠt.; — mastno govoriti, Sauglocken läuten, V.-Cig.
máti, -tere, f. 1) die Mutter; — stara m., die Großmutter; hišna m., die Hausmutter, die Hausfrau; košata m., die Hochzeitmutter, Cig.; pisana m., die Stiefmutter (bolj v zaničljivem pomenu); le čakaj, boš pisano mater dobil, Dol.; krstna m., die Taufpathin, ogr.-C.; po materi, mütterlicherseits; po materi biti s kom v rodu; mati zemlja, die Mutter Erde; mati slovenska zemlja, Zv.; — 2) der Mastdarm, ogr.-C.; — die Plunzwurst, C.; — 3) mati vseh rož, eine Art artemisia, C.; — m. vseh trav, das Fünffingerkraut (potentilla), C.
mazljàv, -áva, adj. schmierig: mazljava zemlja, C.
mítọ, n. 1) die Bestechungsgabe, Dict., Habd.-Mik., Jan., ogr.-M.; mita jemati, mito jemati in pravdo pripogibati, Dalm.; dar ali mito, Središče-Kres; m. dajati = podkupovati, Dict., Vrt.; — 2) der Lehenzins, Guts.; das Mietgeld, Mur.; na mito dana, vzeta zemlja, das Lehen, Guts.; — der Zins: na mito posoditi, C.; — der Wucher, Jarn.
mlẹ́ti, mę́ljem, vb. impf. 1) mahlen; Solnce sije, dežek gre, Malin melje brez vode, jvzhŠt.; mlena je, es ist geschehen, Cig.; — kdor prej pride, prej melje, wer zuerst kommt, mahlt zuerst; — zerreiben: barve m., Cig.; — abbröckeln: voda melje breg, das Wasser schwemmt das Ufer ab, Cig.; m. se, sich bröseln, zu Mulm werden, locker werden, Cig.; breg se melje, das Ufer wird unterspült, UčT.; zemlja, pesek, sneg se melje pod nogami, Z.; — kreisförmige Bewegungen machen: pes, tele z repom melje, C., Prip.-Mik.; — noga mi melje, der Fuß ist mir eingeschlafen, C.
mòk, móka, m. das Nasse, Mur., Mik.; das Bewässerte, C.; zemlja na m., die Moorerde, Cig.; ječmenov mok (za strojarje), die Gerstenbeize, Cig.; solnce gre za m., die Sonne geht hinter Wolken unter (znamenje, da bo dež), Gor.-M.
mŕtəv, -tva, adj. 1) za žive in mrtve moliti; — do mrtvega, zu Tode; do mrtvega raniti, pretepsti koga; zá-mrtvọ obležati, wie todt liegen bleiben, Lašče-Levst. (Nauk); — 2) unempfindlich; mrtva roka, mrtvi prsti; mrtva kost, das Ueberbein, Mur.; — ohne Lebhaftigkeit, träge; m. človek; — 3) ohne Glut; mrtev pepel, ogelj, ogorek; — nicht brennend: mrtva kopriva, die Taubnessel; — 4) keinen Nutzen bringend: mrtva zemlja, die tiefliegende, weniger fruchtbare Erde; — mrtev denar, keine Zinsen tragend; v mrtev kup, spottbillig, Ročinj-Erj. (Torb.); — 5) ves m. biti na kaj, leidenschaftlich nach etwas verlangen, gierig sein; ves m. biti na denar, na kako jed; ves mrtev je na ženske, Jurč., Dol.; versessen: m. na tožbe, Levst. (Zb. sp.); — 6) v mrtvo ime tajiti, ganz und gar ableugnen, Ig (Dol.).
mrtvíčast, adj. todt, unfruchtbar: mrtvičasta zemlja, Dol.-Levst. (M.).
namóčiti, -mǫ́čim, vb. pf. durchdringen (von einer Flüssigkeit), anfeuchten; dež je zemljo dosti namočil; zemlja se je dosti namočila; — einweichen; perilo n.; — eintauchen, eintunken; kruh v vino, pero v črnilo n.
naplávən, -vna, adj. Alluvial-: naplȃvna zemlja, Nov.
navzę́ti, -vzámem, vb. pf. 1) einnähen, Jan.; — 2) n. se, in sich aufnehmen, erfüllt werden: n. se mokrote; n. se duha, mit einem Geruch erfüllt werden, Met.; navzet, imprägniert, Cig. (T.); — n. se visocih misli, Cig.; zemlja se je hudobe navzela, C.
ǫ́bči, adj. gemeinsam, gemeinschaftlich: obča zemlja, po katerej sme vsak pasti, drva sekati itd., Rib.-Levst. (Nauk); obči (občji) plot, Rib.-Mik.; allgemein: obča cesta, Levst. (Nauk); k občemu pridu, Ravn.; pridobiti si občo veljavo, nk.; — obči očut, die Gemeinempfindung, Cig. (T.); obča pomisel, die Gemeinvorstellung, Cig. (T.); v obče, im allgemeinen, insgemein, Cig., Jan., nk.; (obəč, obča, Levst. [Nauk]; nav. se rabi le določna oblika, Cv. IV. 12.).
obdẹ́lati, -dẹ̑lam, vb. pf. bearbeiten; o. polje, vinograd; obdelana zemlja, cultiviertes Land; kamen o., den Stein behauen, Cig.; hlod o., den Holzblock abzimmern, Z.; — verarbeiten, Cig., Jan.; bes. in der Stampfmühle fertigstampfen, Gor.; — übel zurichten, Cig.; (mit Worten) verarbeiten, ausmachen, Cig., Gor.
oddušník, m. 1) das Luftloch, Štrek., Kras; der Luftzieher in den Fenstern, der Ventilator, Cig.; — 2) = brezdno ("kakor bi se zemlja po njem oddihavala"), Kras-Erj. (Torb.).
odumẹ́vati, -am, vb. impf. 1) wiederhallen: iz gor se je malik odumeval, Dalm.; kričanje sovražnikov se je odumevalo, Dalm.; zemlja se je odumevala ("odoum-") od njih kriča, Dalm.; vsa hiša se je odumevala ("odom-") od tega sladkega glasa, Dalm.; — 2) aus dem Schlafe, aus der Ohnmacht zum Bewusstsein zurückkehren, C.; ne odumeva se več, er hat bereits das Bewusstsein verloren, Z.; — prim. odmevati.
ojezę́riti, -ę̑rim, vb. pf. zu einem See machen: Voda naleti, — Zemlja je blizu vsa ojezerjena, Danj. (Posv. p.).
okọ̑lən, -lna, adj. herum befindlich, Mur.; umliegend, C.; okolne vasi, Cig., Jan., Cig. (T.); okolni gozdi, Levst. (Močv.); okolna zemlja, Levst. (LjZv.); — okolna pot, der Umweg, Cig.; — okolnocepek, peritom (min.), Cig. (T.); — Rund-: okolni razpis, das Rundschreiben, das Circulare, Cig.; okolna vožnja, die Rundreise, DZ.
okrẹ́gəł, -gla, adj. starr (vor Kälte): okregla zemlja, C.
okrẹ́niti 2., -nem, vb. pf. hart, starr, steif werden, Cig., C., Mik.; mast okrene (gerinnt), Cig., Jan.; zemlja okrene od mraza, Z.; erstarren: od mraza okrenejo čebele, Gol.; — okrenjen, erstarrt, Jan. (nam. okrepel).
oráłən, -łna, adj. zum Pflügen gehörig: orȃłna priprava, die Ackergeräthe, Cig.; oralni konj, vol, Cig.; — ackerbar, pflügbar, urbar, Cig., Jan.; oralna zemlja, Ackerland, Cig.; oralno polje, Mur.
orȃtji, adj. zum Ackern bestimmt, urbar: oratja zemlja, ogr.-C.
oškrápəł, -pla, adj. rindig, krustig, Z., C.; oškrapla zemlja, infolge der Dürre rauher, spröder Boden, C., Z.; rauh: oškrapla jedra, Glas.; — prim. škorlup.
oškrápniti, -škrȃpnem, vb. pf. krustig, rindig, rauh werden, C.; zemlja oškrapne, C.
palíti 2., -ím, vb. impf. mit Schlamm überziehen: ploha travnike pali, vzhŠt.-C.; Ploha naleti, Zemlja se pali, Danj. (Posv. p.); — prim. 2. pal.
pẹščę̑n, adj. Sand-, sandig; peščena zemlja, peščena tla, der Sandboden; peščena puščava, die Sandwüste, Cig. (T.).
pẹščę́nka, f. = peščena zemlja, Vrtov. (Km. k.), Nov.
pẹščnàt, -áta, adj. sandig, sandhältig; peščnata zemlja, — Sand-: peščnata ura, Zora.
pezȃn, -znà, adj. schwer, Z.; pezan križ, Cv.; pezna zemlja, Pirc.
plazína, f. kraj, kjer se zemlja plazi, C.; planica brez grmovja in kamenja, Goriška ok.-Erj. (Torb.).
plódən, -dna, adj. 1) fruchtbar, productiv, Cig., Jan., nk.; plodna zemlja, Cig. (T.); — 2) Frucht-: plǫ̑dni mehurček, die Fruchtblase, Cig.
podnọ̑žnik, m. das Trittbrett (bes. am Webstuhl), Mur., Cig. (T.), C.; podnožnike prebirati z nogami, die Weberschemel treten, Cig.; p. pri kolovratu, Gor.; — podnožniki pri mizah, die Fußtritte an Tischen, Hip. (Orb.); — der Schemel: zemlja ima njega podnožnik biti, Trub.; — die Fußtaste der Orgel, Cig.
podsúti,* -spèm, (-sújem), vb. pf. 1) darunter schütten, Cig.; — p. se, darunten einstürzen: zemlja se pod kom podsuje, Cig.; — 2) in Schutt begraben, verstürzen, Cig.; Kdo nek' me globoko Podsuto pozna? Vod. (Pes.).
pǫ́kati, pǫ̑kam, vb. impf. 1) bersten, Risse o. Sprünge bekommen; zemlja poka od suše; led je začel pokati; drevje poka od mraza; koža poka, die Haut wird rissig, schiefert sich; strune pokajo, die Saiten springen; popki pokajo, die Knospen brechen auf, Cig.; popovje poka, ogr.-Valj. (Rad); — srce mi poka, das Herz bricht mir; Trpi, če poka ti srce, Preš.; — anbrechen: zor poka, der Morgen bricht an, Cig., Erj. (Izb. sp.); — 2) knallen, krachen; detonieren, Cig. (T.); puške pokajo; drva pokajo, das Holz prasselt oder platzt, Cig.; — ein Knallen o. Krachen verursachen; s puško p., mit dem Gewehr schießen, Cig.; z bičem p., mit der Peitsche schnalzen o. knallen; s prsti p., mit den Fingern knacken; z rokami p., in die Hände klatschen; — prügeln, schlagen: p. koga, Cig., C.; štrene p. (mit dem Waschbleuel schlagen), Zora.
popíti, -píjem, vb. pf. nach und nach austrinken, auftrinken, zusammentrinken; mnogo vina se je pri svatovščini popilo; ostanke iz kupic p.; dva litra vina na dan p.; kdor veliko pije, malo popije, = wer viel trinkt, trinkt nicht lange, Mur.; — verrauchen: ves tobak p., Cig.; — aufsaugen: papir je tinto popil; zemlja je vodo popila; — da bi ga črni murin popil! (kletvica), = wäre er schon, wo der Pfeffer wächst! Cig.
popǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. 1) nacheinander bersten, platzen, Sprünge bekommen; zemlja je od suše popokala; obroči so popokali na sodu; toliko da niso popokali od smeha; vse strune so popokale; — 2) s pokanjem porabiti: verknallen, verschießen: dokaj smodnika p., Cig.
porumeníti, -ím, vb. pf. gelb machen; p. se, gelb werden; zemlja se od praha porumeni, Zv.
posẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. 1) nacheinander sich setzen; ko so bili vsi za mizo posedli, začel je gospodar moliti; gospodi ne pride na misel posesti v voz, Zv.; — 2) p. se, sich senken: zemlja se je posedla, Z.; sneg se je posedel, der Schnee ist niederer geworden, SlN.; — posede se ilovična krogla, ko jo posadiš mehko na lončarsko vreteno (plattet sich ab), Vest.; — 3) durch Sitzen einnehmen, besetzen: posedenih je bilo šest voz, Jurč.; — p. kaj, in Besitz nehmen, Besitz ergreifen von etwas, Cig., nk.; deželo p., Trub., Dalm.; vstani in posedi vinograd, Dalm.; večno življenje p., Krelj.
posíhati, -am, vb. impf. ad posehniti; allmählich trocken werden, austrocknen: zemlja posiha, C.; studenci posihajo (versiegen), C., Dalm.
posŕkati, -sȓkam, -čem, vb. pf. auf-, aus-, wegschlürfen; otrok je vse ostanke iz kupic posrkal; einsaugen: zemlja vodo posrka; — absorbieren, Cig., Jan.; posrkana svetloba, Žnid.
pregrẹ́ti, -grẹ̑jem, vb. pf. 1) durch und durch warm machen, durchwärmen; solnce je zemljo pregrelo; p. se, durchwärmt werden; zemlja se je pregrela; — 2) neuerdings wärmen, aufwärmen; pregreta jed; — 3) zu sehr erhitzen: p. se, sich zu sehr erhitzen, durch Erhitzung seine Gesundheit schädigen, Jan., jvzhŠt.
prelíti, -líjem, vb. pf. 1) durchgießen; — zemlja je prelita, die Erde ist vom Regen durchnässt, C.; — 2) übergießen; vino iz ene kupice v drugo p.; — p. se, überfließen, überlaufen: mleko se je prelilo, Cig.; — übergehen (o barvah), Cig.; — vergießen; svojo kri p. za domovino; vso kri p., verbluten, Cig.; mnogo solz p.; — 3) von neuem oder in eine andere Form gießen, umgießen; zvonove dati p.; topove v zvonove p.; prelit, zweischmelzig, C.
prę́zati 1., -am, vb. impf. 1) aufspringen (von Samenkapseln, Hülsen u. dgl.): sočivje preza, Dict.; pšenica in sploh žito preza, kadar je prezrelo in zrna začno padati iz klasja, Kras-Erj. (Torb.), Št.; — 2) aufspringen machen: lan p., das Aufspringen der Leinsamenkapseln durch Mischen befördern, C.; — (fig.) dežele p., die Länder aussaugen, Nov.; mit Worten quälen: p. koga, da bi razdražil njegovo radovednost, Zv.; — bolhe p., (Flöhe springen machen) Flöhe fangen, Cig., Lašče-Erj. (Torb.); nemškutarske besede p., Zv.; — an der Sonne wärmen, Cig.; ruhe p., da bi bolhe odskakale, Notr.; — p. se, aufspringen (von Samenkapseln, Hülsen u. dgl.); lan, grah se preza, Mur., Danj.-Mik., Št.-C., Polj., Lašče-Erj. (Torb.); laneno seme se na ruhe razgrne, da se preza, Levst. (Rok.); — sukno, obleka se preza, = začela se je trgati, zemlja se preza (= poka), Gor.; — 3) mit Bitten zusetzen, "fergeln" (von Kindern), C.; — 4) = škripati, knarren, C.; "raunzen" (von Krebsen, wenn sie außerhalb des Wassers sind), Mur.
pŕhək, -hka, adj. mürbe: prhka hruška, prhko jabolko; prhke pogačice, Npes.-Vraz; prhek les, mürbes, morsches Holz; prhka zemlja, lockere Erde; — zemljo prekopati v prhko gredico, Levst. (Zb. sp.); — zerreiblich (min.), Cig. (T.); erdig, Erj. (Min.); flüchtig, keilhauig (mont.), Cig. (T.).
prigọ́rən, -rna, adj. beim Berge gelegen: prigorna zemlja, ogr.-C.
prijemljìv, -íva, adj. 1) klebrig, C.; prijemljiva zemlja (= ilovica), C.; — 2) ansteckend, contagiös, Cig., M.; — 3) greifbar, Jan.
prilǫ́žən, -žna, adj. 1) anfügbar, Cig.; — angemessen, passend, Mur., Cig.; priložen čas, dan, Dalm.; zemlja priložna za rejo živine, Jap. (Sv. p.); — gelegen, bequem, Mur., Cig., Jan.; — p. gospod, ein Herr, mit dem man leicht auskommen kann, Polj.; — geschickt, Štrek.; — 2) adjectivisch, Cig.
prǫ́dast, adj. schotterig, kiesig; prodasta zemlja.
prǫ̑dnat, adj. Flussschotter enthaltend, schotterig; prodnata zemlja.
prodnjáča, f. = prodovita zemlja, kajk.-Valj. (Rad).
puhlíca, f. 1) lockere Erde, Cig., M., Nov.; = "pusta, nerodovitna zemlja, ki se od zmrzali rada privzdigne", Podkrnci, Lašče-Erj. (Torb.); = jako vapnena, časi tudi peščena in negnetna ilovica, der Löß, Erj. (Min.); — 2) neko jabolko, Gor.; — 3) = puhla beseda, ein Sophisma, C.
puhlíčast, adj. puhlici podoben ali puhlico v sebi imajoč: puhličasta zemlja, Erj. (Torb.), Svet. (Rok.).
pustóta, f. 1) die Verödung, die Öde: vinograd v pustoti leži, Jsvkr.; zemlja mi pústoto (sliši se nav. "pústota") leži, das Feld liegt brach, ist unbebaut, Brdo (Gor.)-Svet. (Rok.); vinograd pustoto leži, LjZv.; povsod je p., alles ist verheert, Cig.; — 2) ein wüster Acker, ein wüster Ort, Cig., Jan., C.; "pustote so imenovali neobdelana zemljišča, ki neso bila razdeljena med občinarje, nego so po fevdalnem pravu spadala deželnemu knezu", Rut. (Zg. Tolm. 78.); ein verlassenes Bauerngut, Cig.; — ein verlassenes Gebäude, Z.; — ein Nothstall für die Schafe auf Weideplätzen, Cig.; pastirska p., das Hirtenlager, die Nachthütte, Cig.; — das Hauswesen des Auszüglers: na pustoti živim, ich bin ein Auszügler, Svet. (Rok.); — 3) die Schalheit, die Unschmackhaftigkeit, Cig.; — 4) = nadstavek, naklad na panju, Gol.; pustoto narediti = izrojenka, ki je pri plemenjenju matico izgubil, na močnega prvca ali drugca navezniti, Por.
rȃł, -ȋ, f. 1) das Ackern, das Pflügen, Dict., Mur., Cig., Jan., Met., Rihenberk-Erj. (Torb.); z rali priti, vom Ackern kommen, Pjk. (Črt.); zdaj je dobra ral, Št.; = čas, kadar se orje, Valj. (Rad), BlKr.; ne vem, če ostanem do rali, Rihenberk-Erj. (Torb.); — bela njiva, črna ral, moder mož jo je oral (= pismo), Ip.-Erj. (Torb.); — 2) = izorana zemlja, das Baufeld, das Pflügeland, Cig., Jan.; kar je med dvema plantama rali, vrsto imenujemo, Vrtov. (Vin.); imeti preveč rali, Vrtov. (Km. k.); — 3) das Joch, der Morgen, Cig., Jan., Cig. (T.), kajk.-Valj. (Rad).
rámenọ, adv. überaus, sehr, ungemein, Meg.-Mik., Cig., Jan.; moji grehi so mi rameno zlo žal, Schönl., Kast.; vsa zemlja je rameno opuščena, Skal.-Let.; rameno velik razloček med ljudmi, Bas.; Al' mi je daleč rameno, V kranjski dežel' na Belem Kamenu, Npes.-K.
razíti se, -ídem se, vb. pf. auseinandergehen, sich trennen; pozno smo se razšli; razšli smo se kakor rakova deca (t. j. na razne strani po svetu), Erj. (Izb. sp.); — zergehen, vergehen: Pogovor, ko na uho več ne bije, Ko zjutranja megla se v nič razide, Preš.; zemlja ino nebo se razidejo, ampak moje besede se ne razido, Trub.
razmázən, -zna, adj. schmierig: razmazna zemlja, C.
razpǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. nach und nach zerspringen, Sprünge bekommen; zemlja je razpokala; — tudi: r. se; razpokan, voll Sprünge, Risse.
razprę́zati se, -am se, vb. pf. aufspringen, sich öffnen (von Samenkapseln), Cig.; lan se je razprezal, Polj.; — razprezan, voll Sprünge: razprezana zemlja, Vrt.; razprezan kamen, ein durchwitterter Stein, Cig.; razprezani črevlji, aufgetrennte Stiefel, Zora.
razsəhníti se, -sáhnem se, vb. pf. 1) = razsušiti se, Cig.; razsehnilo se je, = zemlja je razsušena, razprezana, Vrt.; — 2) ausgezehrt werden, Mur.
razsípčən, -čna, adj. 1) "razsipčno je vse, kar se rado razsiplje: kuhan krompir, kostanj, žganci itd.", bröcklig, Lašče-Erj. (Torb.), Polj.; razsipčna zemlja, prst, Vrtov. (Km. k.), Dol.; studenci so trgali razsipčne bregove, Levst. (Močv.); — zerreiblich, Cig.; — 2) verschwenderisch, Gor.
razsušíti, -ím, vb. pf. durch Trocknen leck machen; r. se, in Folge der Trockenheit leck werden, zerlechzen; razsušen sod; razsušena zemlja.
rebrnàt 2., -áta, adj. stark abschüssig: rebrnata zemlja, Svet. (Rok.).
rę́gati 1., -am, vb. impf. ad regniti; aufbersten, sich öffnen, Cig., Jan.; zemlja rega, Cig.
rę́gniti, rę̑gnem, vb. pf. aufbersten, eine Spalte, einen Riss bekommen, Cig., Jan., M.; zemlja regne = se razpoka, die Erde berstet auf, öffnet sich, Cig., Mik.; drevo je regnilo, der Baum hat einen Spalt bekommen, Z.; les regne, C.; sich öffnen: rana je regnila, Lašče-Levst. (Rok.).
rę́žati, -ím, vb. impf. 1) klaffen, geöffnet sein; zemlja reži od suše; orehova lupina, strok, zrel kostanj reži; brezno mu nasproti reži, Preš.; pes reži, kadar zobe kaže; — režeča šivanka, die Kürschnernadel, V.-Cig.; — 2) murren, keifen; r. na koga, nad kom, jemanden schreiend schelten; kje je oblast, na katero drugi ne reže? Kast.-Valj. (Rad); — 3) = grdo se smejati ali jokati ali sploh kričati, C., Št.; tudi r. se, Mur., Cig., BlKr.; kaj se zmerom režiš? vzhŠt.; vsi so se mu v zobe režali, Erj. (Izb. sp.).
rǫ̑d 1., rǫ́da, adj. rauh, Mik.; roda polt, Z.; rodi lasje, gekraustes Haar, Levst. (Rok.); roda zemlja, Z.; rodo maslo (od premraza), harte, tolle Butter, Cig.; — rod človek, Z.; rod jezik, Z.; — roh, unbearbeitet, Cig., Jan., Kremp.-M.; — ungeschickt, plump: roda mlatilnica, Nov.; = pust, sperr: rodi žganci, Cig.; rod kruh, rodo meso, vzhŠt.; rodo tripo jesti, Npes.-Schein.; — ausgezehrt: roda njiva, Cig.
rodíti 1., -ím, vb. impf. et pf. 1) zeugen (v evangeliju): Abraham je rodil Izaka; — 2) gebären; žena, kadar rodi, ima bridkost, ali kadar dete porodi, uže ne misli na bridkost, Krelj; ti, neporodna, kir (ki) ne rodiš, Dalm.; veseli se, ti nerodovitna, katera ne rodiš, Jap. (Sv. p.); kar mačka rodi, rado miši lovi; V Arabje puščavi Se ptiček rodi, Preš.; — r. se, geboren werden; rojen je prvega januarja; — 3) Früchte tragen: to drevo rodi obilo sadu; — hervorbringen, entstehen machen: zemlja naj rodi travo, zeli in rodovitna drevesa, Ravn.; — 4) erzeugen, verursachen; prepir rodi sovraštvo; r. se, entstehen; iz prepira se rodi sovraštvo.
rodovȋt, adj. fruchtbar, Meg., Cig., Jan., M., nk., Dol.; rodovito drevo, Trub., Dalm.; rodovita zemlja, mati, Jsvkr.
scẹ́liti, -im, vb. pf. zu einem Ganzen verbinden, ganz machen: kamene, ki jih je drobiž, s., Ravn.; kamenje je sceljena, utrjena ali trdo zvezana zemlja, Vrtov. (Km. k.); sceliti se imajo žile in koščice, kakor je scelila sama sveta Trojica zemljo in nebo, pod Krasom-Erj. (Torb.); — verheilen, vollkommen zuheilen machen, Mur., Cig., Dalm., Kr.; s. se, verheilen, zuheilen, Mur., Cig.; rana se je scelila, Cig.
síporən, -rna, adj. sandig: siporna zemlja, C.
skrȃdnji, adj. = skrajnji, C., ogr.-Mik., BlKr., jvzhŠt.; skradnja zemlja, C.; skradnjo uro zvoni, es läutet die Zügenglocke, BlKr.
sołdánast, adj. Mergel-: soldanasta zemlja, Cig.
sosẹ̑dnji, adj. Nachbars-, nachbarlich, benachbart; sosednja zemlja, angrenzendes Land, Cig.; sosednji kmetje, Levst. (Močv.); lepo po sosednje, freundnachbarlich, Cig.
spírati, -pȋram, vb. impf. wegspülen, Cig.; abwaschen: dež gore spira, der Regen wäscht die Berge ab, Cig.; zemlja se spira od dežja, Fr.-C.
stanovȋt, adj. 1) beständig, beharrlich, Cig., Jan., Trub., Dalm., Jsvkr.; stationär, Cig. (T.); stanoviti dohodki, nachhaltige Rente, Levst. (Nauk); — 2) bestimmt, Dalm.-Cig., DZ.; zemlja ima stanovit tek, Cig.; stanovito, gewiss, ogr.-C.
stàr, stára, adj. alt; stari ljudje; star je kakor greh, Erj. (Torb.); star kakor zemlja; stara pravica; stare poti in stare krčme se ne ogibaj! Erj. (Torb.); star mož, staro vino, staro žito, stara petica, stara mera, to je kaj vredno, Levst. (Rok.); stara šara, altes Gerümpel; — stari, der Schwiegervater, C.; stara, die Schwiegermutter, C.; pl. stari, die Alten, die Ableber nach der Übergabe der Realität, Cig.; stari oče, stara mati, der Großvater, die Großmutter; stari, die Großeltern, Cig., Jan.; stari mesec, der abnehmende Mond, jvzhŠt.; starega meseca, bei abnehmendem Mond, C.; — dve leti s., zwei Jahre alt; koliko si star? wie alt bist du? leta staro jagnje, einjähriges Lamm, Met.-Mik.; (germ.) — stare navade, althergebrachte Gewohnheiten; po starem, in althergebrachter Weise; — staro in mlado, (jung und alt), vse je teklo gledat.
sȗh, súha, adj. 1) trocken; s. pot; suha drva; suha zemlja, das Festland; suha meja, die Landgrenze, Cig. (T.); po suhem in po mokrem, zu Wasser und zu Lande; na suho stopiti, den Fuß aufs Land setzen, Cig.; na suho dejati ribnik (entwässern), Pjk. (Črt.); perilo, seno je že suho; suha usta imeti, lechzen, Cig.; s. veter; s. mraz; suha kopel, das Schweißbad, Cig.; — s. zid, t. j. brez malte narejen, Notr., Tolm.; — 2) dürr; suha veja; suha hosta, das Raffholz, Cig.; suho listje; — suha roba, Holzware, Rib.; — 3) getrocknet, gedörrt; suho sadje; — geselcht: suho meso, suha klobasa; — 4) rein, gediegen (min.); suho zlato; suhi cekini, tolarji; — lauter, pur: suho vino; toliko je bilo suhega denarja, das war der Reinertrag, Svet. (Rok.); — 5) mager; s. kakor plot, Erj. (Torb.); s. kakor poper, bilka, s., da ropoče, poka, Cig.; konj, suh kakor kresilna goba, Jurč.; — suha bolezen, die Lungensucht, Cig.; — 6) ohne Geld; mošnja je suha; Si mošnjico mi rejeno Djal popolnoma na suho, Preš.; s. sem, ich bin blank; — v suho mi gre, ich büße ein, ich verliere, C.; — v suho plačati, umsonst zahlen, C.; — 7) sachleer, seicht (fig.), Cig.
sušȃva, f. 1) — suša, die Dürre, ogr.-C.; — 2) = suha zemlja, das Festland, Vod. (Izb. sp.).
svȋžnica, f. der Sandboden, Cig.; zemlja svižnica, Nov.
šírən, -rna, adj. weit, Cig., Jan., nk.; Oj zemlja širna, zemlja lepa! Greg.
škorlúpast, adj. krustig: š. sneg, škorlupasta zemlja, C.; — einer Kruste ähnlich: zelje je škorlupasto (kraus), jvzhŠt.; — škorlupasti (= kakor skorja trdi) črevlji, C.; — prim. skorlup.
tȃł, tála, adj. aufgethaut, schneelos, Cig., Jan., C.; zemlja je tala, talo je, Dol.
talína, f. = tala zemlja, LjZv.
tənčíca, f. 1) feine Leinwand; der Schleierflor, Cig., Jan., nk.; — 2) = tenka zemlja, seichter Boden (opp. debelica), Tolm.-Erj. (Torb.); — 3) die Oberhaut (epidermis), Cig. (T.), Erj. (Som.); — 4) = tenčina 2), die Weiche, BlKr.
teríšče, n. 1) die Brechelstätte; — 2) mesto, na katerem je zemlja jako pohojena, ker se je ondukaj vršilo kako delo, Erj. (Torb.); razhojeno mesto, kjer so igrali fantje, ali razžgano mesto, kjer so pekli krompir ali sploh kurili, Gor.; — = bojišče, Cig., Erj. (Torb.); Tol'k' je Turka na terišču, Kol'kor mravelj na mravljišču, Npes.-K.; — der Tummelplatz, Cig., Jan., Cig. (T.); — der Lagerplatz (der Thiere), M.; — die Tenne, C.; — der Vogelherd, Hip. (Orb.).
tȏłst, tółsta, adj. feist, fett; tolsta jed; tolsti četrtek, der feiste Donnerstag, Cig., Rib.-M.; — tolsta zemlja, fetter Erdboden, Dol.; — tolsto rasti, üppig wachsen, Cig.; — = debel, C.; tolst človek, ein dicker, beleibter Mensch, Cig.
topólov, adj. Pappel-; t. les; — topolova zemlja = puhla, puhličasta zemlja, C.
topolǫ̑vščica, f. = puhla zemlja, C.
upȋrati, -am, vb. impf. ad upreti; 1) stemmen, anstemmen; u. oči v kaj, v koga, den Blick auf etwas (jemanden) heften; — u. se, sich stemmen; u. se z nogami, z rokami, s hrbtom v kaj; — u. se, sich widersetzen, Widerstand leisten; sich weigern; widerstreben, sich sträuben; — widerstehen: jed se mi upira; upira se mi, pisati o tej reči, nk.; — u. se v koga, mit jemandem streiten, C.; u. se, sich anstrengen, abmühen o. abrackern; u. se z delom, z ljudmi; u. se za čim, sich um etwas bestreben, C.; — 2) entgegenstehen, entgegenwirken, hemmen: u. komu, Levst. (Pril.); koder in kolikor zemlja ne upira, Levst. (Močv.); trebalo bi upirati, da ne bi toliko prodovja prihajalo v struge, Levst. (Močv.).
ȗrən, urna, adj. 1) Uhr-; — 2) úrən = goden, flügge: uren ptič, Rez.-C., Kras; — 3) úrən, hurtig, rasch, flink, schnell; urno se gibati; — 4) geschmeidig, weich: urno usnje, C., jvzhŠt.; biegsam: urna šiba, C.; — urna (= prhka) zemlja, C.; (prim. ura, Mik. [Et.]).
urodíti, -ím, vb. pf. 1) = obroditi, C., Zora; letos so gorice urodile, C.; — 2) u. se, fruchtbar werden: zemlja prevržena se urodi, C.
usẹ́dati se, -am se, vb. impf. ad usesti se; 1) sich niedersetzen; — 2) sich zu Boden setzen; einen Niederschlag bilden; — gerinnen, Mur.; useda se, kar je gostega v tekočinah; — 3) sich senken; zemlja se useda, hiša se useda, sneg se useda.
vagútati, -am, vb. impf. schwanken, wackeln, Jan., C.; zemlja se trese in vaguta, Glas.
varę́žən, -žna, adj. = peščen: varežna zemlja, Notr.
vdrẹ́ti, -dérem, -drèm, vb. pf. 1) hineinstürzen: voda je v mlin vdrla (drang ein), Mur.; — 2) v. se, einsinken, einstürzen: most se je vdrl, zemlja se je vdrla; — einfallen: pri teh besedah se Judežu obraz vdere, groza ga zgrabi, Ravn.; — vdrt, eingedrückt, concav, Cig., C.; vdrto zrcalo, der Concavspiegel, Sen. (Fiz.); vdrta ploskev, eine concave Fläche, Žnid.; — eingefallen (mager): vdrte oči, vdrt obraz.
vezljìv, -íva, adj. fest zusammenhangend: vezljiva zemlja, Nov., Bes.
vláčən, -čna, adj. 1) elastisch, Cig., Jan., C.; vlačen les, Vrtov. (Km. k.), Podkrnci-Erj. (Torb.); zähe, Mur., C., Lašče, Ponikve-Erj. (Torb.), Rib.-Svet. (Rok.); vlačna zemlja, C.; — 2) dehnbar, Cig., Jan.; kotlovina je vlačna, še bolj pa kositer, Vrtov. (Km. k.).
vrẹ́dən 2., -dna, adj. 1) würdig, wert; časti, spoštovanja vreden; nič vreden človek; ni piškavega oreha v.; mož moža vreden, ein Ehrenmann, C.; v. biti, verdienen: v. je kazni, da bi ga kaznovali; ni vreden, da ga zemlja nosi; to je vredno, da se razglasi; — vredno je, es ist der Mühe wert, es lohnt sich; ni vredno, da bi se trudil za to; to vino je vredno svojega denarja; reč je več vredna, nego si dal za njo; fant je vseh vreden, kar jih je v vasi (kann sich mit allen messen); — 2) fähig, imstande, C., Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.).
zamǫ́kəł, -mókla, adj. 1) durchnässt, durchfeuchtet, Cig., Jan., C.; — sumpfig: zamokla zemlja, C.; mah raste po drevesu, katero v zamokli zemlji stoji, Pirc; — feucht: zamokla hramba, Slom.-C.; z. les, feuchtes Holz, Z.; mravi suše po zimi na solncu zamoklo pšenico, Vod. (Izb. sp.); — [2) dunkelfarbig, Cig., Jan.; pogl. zamolkel].
zasẹ́vati, -am, vb. impf. ad zasejati; säen, ansäen, Cig., Jan., C., M.; rodi zemlja travo ino zelje, katero se zaseva, Dalm.; vetrovi raztrošajo seme dreves in sadežev in zasevajo mlada drevesa, Ravn.-Valj. (Rad).
zatę́gəł, -gla, adj. zähe, Cig., Cig. (T.); z. je les, kadar se rad šibi, M.; zateglo meso, Z., jvzhŠt.; zategla zemlja, lehmiger Boden, Polj.; z. kruh, weiches, patziges Brot, Polj.; zateglo življenje, eih zähes Leben, Šol., Nov.; — zategla barva, eine dunkle Farbe, C.
zatépsti, -tépem, vb. pf. 1) zuschlagen, hartschlagen; z. zemljo, die Erde hart stampfen, C.; zemlja od dežja zatepena, die infolge des Regens nicht mehr lockere Erde, C.; dež zatepe setev, M.; — zatepeno srce, ein verstocktes Herz, Trub.; — zatepen, untersetzt, gedrungen (v. Körperbau), Dict., Ig (Dol.); — 2) mit Koth beschmutzen; z. obleko, Cig., C.; ves zatepen. Cig., BlKr., jvzhŠt.; — 3) durch Schlagen, Klopfen hineinbringen, einklopfen, Cig.; — z. se komu v glavo, sich in jemandes Gedanken festsetzen, Let.; — 4) z. juho z moko, Mehl in die Suppe einrühren, Mur., C.; — 5) verlieren, verlegen, Cig.; penez sem nekam zatepla, vzhŠt.-C.; — verloren gehen machen: nekoliko čebel zatepo dežji in plohe, Levst. (Beč.); — verthun, verschwenden, Cig., C.; z. čas, die Zeit vertändeln, Cig.; — z. se, vagierend sich verlieren, sich verirren, z. se kam, Cig.
zavrȃtnica, f. 1) die Cravatte, Cig., Jan.; — 2) der Krummhals (lycopsis), Tuš. (B.); — 3) pl. zavratnice = zemlja konec njiv (nam. zvratnice), Rihenberk-Erj. (Torb.).
zémlja, f. 1) die Erde (als Stoff); danes človek, jutri črna z. = heute roth, morgen todt, Cig.; die Erdart, der Boden; črna, peščena, ilovnata, rodovitna z.; pusta z., wilde, unfruchtbare Erde; črna z., die Humuserde; — 2) die Erde, der Erdboden; zemlja poka od suše; pod zemljo biti; pod zemljo spraviti koga; vse, kar zemlja rodi; — suha z., das Festland; — Grund u. Boden; nekaj zemlje si kupiti; — 3) die Bauernhube, Cig.; ta kmet ima dve zemlji, graščina ima sedem zemelj, Bitinje pod Premom-Erj. (Torb.); cela z., pol zemlje, Cig.; — 4) das Territorium, das Land, Cig., Jan.; — 5) die Erde (als Wohnort der Menschen); v nebesih in na zemlji; star kakor zemlja; — die Erde (als Weltkörper); zemlja se vrti okolo svoje osi in teka okoli solnca.
zémljica, f. dem. zemlja; die Erde; die liebe Erde; lahka mu zemljica! leicht sei ihm die Erde! — tudi: zemljíca, Valj. (Rad).
zijáti, -jȃm, vb. impf. 1) den Mund (das Maul, den Rachen) offen halten; od žeje z.; — klaffen; zemlja od suše zija, Cig.; — 2) gaffen; z. kam, v koga; na kaj z., etwas begaffen, Cig.; če več ima, na več zija, je mehr man hat, desto mehr verlangt man, Z.; z vsemi tremi z. = Maulaffen feil haben, C.; — 3) schreien, plärren, Mur., Dol., Gor., jvzhŠt.; — = lachen, C.; — zȋjati, -am, jvzhŠt.; praes. tudi: zȋjem, Levst. (Sl. Spr.).
zmŕzəł, -zla, adj. 1) gefroren, erfroren; zmrzla zemlja, C.; zmrzlo jabolko, Pohl. (Km.); zmrzla mladika, Pirc; zmrzle prste si ugreti, Zv.; — 2) kalt (fig.), C.; z. kristjan, C.; zmrzla duša, Jsvkr.; — zmrzlo se proti komu držati, jemandem kalt begegnen, Dict.; — 3) leicht frierend, für Kälte empfindlich, Cig., Gor.; z. človek, ein Fröstler, Cig.
želẹ̑znat, adj. eisenhältig, Cig. (T.); železnata zemlja, Pirc; železnata voda, das Eisenwasser, Jes.
žgȃnkljast, adj. klunkerig: žgankljasta zemlja, vzhŠt.-C.
žídək, -dka, adj. dünnflüssig: židka jed, C.; — weich: zemlja je prežidka za oranje, Mik.; — schlatzig, faul (o kruhu, kostanju, slanini), C.; — biegsam, geschmeidig, Habd.-Mik., Dol.-Cig., Jan.; — weichlich, Jan.; — ž. človek, ein schwacher Mensch, C.
žȋrovən, -vna, adj. fruchtbar: žirovna zemlja, C.; žiroven dež, befruchtender Regen, ogr.-C.; — nahrhaft: žirovna hrana, krma, C.; žirovno (ausgiebig) se gostiti, C.; — nutzbringend, C.
] (ajec) samostalnik moškega spola