končávati -am nedov. (ȃ) - 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti; končevati: končavati beljenje stanovanja; publ. predsednik je končaval s pozdravljanjem gostov
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: črtico končava s spomini na mladost - 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: že ves popoldan končava nalogo / obrtnik je končaval svoj izdelek
- 3. star. ubijati, usmrčevati: ropali in končavali so nedolžne ljudi
// uničevati, ugonabljati: prepovedano je končavati gozdove; pije in si končava zdravje
končávati se navadno s prislovnim določilom izraža- a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: poletje se naglo končava
- b) prenehanje obstajanja glede na prostor: stal je tam, kjer se končava znamenita dolina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.