strahôta -e ž (ó) - 1. kar povzroča strah, hudo trpljenje: preživeti vojne strahote; videl je strahote koncentracijskega taborišča / ekspr. narediti konec strahotam
- 2. značilnost strašnega, hudega: pozabiti strahoto dneva; opisal je strahoto prestanih muk
- 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: bil je tak, da ga je bilo strahota pogledati; strahota je pomisliti, da bi se to res zgodilo; strahota je, da ga ni mogoče pregovoriti
- 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: strahota, takega ravnanja pa nisem pričakoval
● redko obšla jo je strahota pred samo seboj strah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.