teptáti -ám [tudi təp] nedov. (á ȃ) - 1. s hojo, udarci nog
- a) delati kaj trdo, sprijeto: teptati ilovico, sneg / teptati s smučmi
- b) delati, urejati: teptati pot, smučišče
- c) tlačiti, stiskati: teptati repo, zelje / teptati grozdje v kadi / teptati proso meti
- 2. s hojo, udarci nog
- a) pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: teptati rože, travo; konji so teptali žito
- b) povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so teptali ranjene vojake / ekspr. vojaki na konjih so teptali pešce v tla
- 3. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: nikoli nas ne bodo več teptali tujci / teptati domovino
- 4. ekspr. povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: teptati srečo, ljubezen koga / teptati človeško dostojanstvo
// kršiti, prelamljati: teptati obljube, zakone
● evfem. ne bo več dolgo trave teptal ne bo več dolgo živel; ekspr. od jeze teptati z nogami z nogami tolči, udarjati ob tla
teptajóč -a -e: padle vojake teptajoči konji
teptán -a -o: teptane pravice; smučišča so redno teptana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.