1. takó, da je izražen namen škodovati, povzročiti hudo, zlo, slabo► prisl. + glag. Namenoma, hladno, hudobno ga je ustrelil. Povsod sem videla rdeče žareče oči, ki so me hudobno gledale. S kritiki sem obračunal zelo eksplicitno, hudobno, govoril sem o njih s pravimi imeni, spustil sem se še kar nizko. 1.1. takó, da je izražen namen povzročati komu neprijetnosti, težave► prisl. + glag. Od nekdaj je rad hudobno dražil. Ker sem danes posebej hudobno razpoložen, naj nadrobim nekaj dobrodušnih anekdot o predsedniku. Pravzaprav je, hudobno rečeno, zaenkrat jasno samo, da bodo na prometnici pobirali cestnino, vse ostalo je še precej v oblakih. primernik
priponski
hudobneje in hudobnejše
presežnik
priponski
najhudobneje in najhudobnejše
primernik
priponski
hudôbneje in hudôbnejše
presežnik
priponski
nàjhudôbneje in nájhudôbneje in nàjhudôbnejše in nájhudôbnejše
opisni
nàjbolj in nájbolj hudôbno
primernik
priponski
hudóbneje in hudóbnejše
presežnik
priponski
nȁjhudóbneje in nȃjhudóbneje in nȁjhudóbnejše in nȃjhudóbnejše
opisni
nȁjbolj in nȃjbolj hudóbno
1. takó, da je izražen namen škodovati, povzročiti hudo, zlo, slaboNamenoma, hladno, hudobno ga je ustrelil.1.1. takó, da je izražen namen povzročati komu neprijetnosti, težaveOd nekdaj je rad hudobno dražil. eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.