kločaESSJ ∅
klọ́ča f ‘cerkveni lestenec’ (Soška dolina, Kot – Pleteršnik po Erjavcu): klóča ‘lestenec v cerkvi’ (Erjavec, LMS 1879, 140); po SLA na zahodnem območju širše znano, in sicer v krajih Bila, Solbica, Njiva, Breginj (kluọ̑ća), Gornji Marsin (klocjá:da), Ročinj, Brdice v Kožbani, Kred, Most na Soči, Avče, Grahovo ob Bači, Podlešče (Banjšice), Kanal, Čepovan in Lokve.Isln. *kˈlo:ća f ‘lestenec’.furl. clòcie ‘lestenec z več žarnicami ali svečami’ (NP).
Z enakim vzglasjem tudi it. trž. clocia ‘lestenec’, star soto la clocia ‘stati pod lestencem’ (Kosovitz 1968), v Piranu clocia ‘lestenec’ poleg ‘kaplja’ (Rosamani 1990), kar mora biti ostanek furlanske plasti na tem območju. Izhodišče leksema je pozno lat. cloc(c)a ‘zvon’ (Bezlaj ESSJ l.c.; Battisti, Alessio 1950–1957: 904).
Erjavec l.c. je še menil, da naj bi bil ta leksem povezan s kokla ‘Bruthenne’, knjiž. kọ̑klja.[Metka Furlan]
FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.