Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

číst čísta čísto pridevnik [číst čísta čísto]
    1. ki je brez umazanije, odpadkov, neželenih snovi
      1.1. ki tako stanje odraža ali je zanj značilno
      1.2. ki ni skaljen ali moten
      1.3. ki skrbi za osebno higieno, urejenost
      1.4. ki se redno neguje in navadno opravlja potrebo na posebnem mestu
      1.5. v obliki čisti ki ustreza standardom čistoče, higiene pri določeni dejavnosti, zlasti zdravstvu, živilstvu
      1.6. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki pri delovanju, uporabi onesnažuje okolje v manjši meri
      1.7. ki temelji na sožitju z naravo, skrbi za zdravje
    2. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki je brez tujih prvin, dodatkov, primesi
      2.1. ki se mu pripisuje, da je brez tujih prvin
      2.2. ki je brez česa odvečnega, nepotrebnega, neželenega sploh
    3. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki je brez česa drugega
      3.1. v nekaterih zvezah v obliki čisti, ekspresivno pri katerem je bistvena lastnost, značilnost izražena v najvišji možni meri, stopnji
      3.2. ki je jasen, enoznačen in je rezultat preglednega, nespornega postopka
      3.3. ki je enostaven, preprost, brez odvečnih okrasnih elementov
    4. ki je dovršene kakovosti, brez motenj, šumov
    5. ki je v etičnem, moralnem smislu brez izrazitejših pomanjkljivosti
      5.1. ki odraža odsotnost takih pomanjkljivosti
      5.2. ki temelji na upoštevanju etičnih in moralnih načel, kot jih določajo verske zapovedi, zlasti glede spolne vzdržnosti
    6. v obliki čisti ki predstavlja končno vrednost, od katere so odšteti zlasti stroški, dajatve
      6.1. v obliki čisti ki predstavlja uporabno količino ali aktivni del česa
    7. manj formalno ki ne uživa nedovoljenih substanc, poživil ali je ozdravljen odvisnosti od mamil
    8. v obliki čisti pri katerem med igralcem z žogo in nasprotnikovim košem ali golom, ki ga brani le vratar, ni večje ovire
    9. v obliki čisti ki je v zvezi z gojenjem le ene vrste rastline na določeni kmetijski površini
STALNE ZVEZE: čista kmetija, čista krma, čisti oddelek, čisti um
FRAZEOLOGIJA: biti čista desetka, biti na čisti nuli, biti čista nula, biti si na čistem (s kom, s čim, glede česa), čista desetka, čist kot kristal, čist kot ribje oko, čist kot solza, čist kot studenčnica, imeti čiste račune (s kom, s čim), imeti čiste roke, iz čistega miru, kaj biti čista matematika, kaj biti čista tema (za koga, komu), kaj biti čista formalnost, kdo nima treh čistih (o čem), čiste vesti, naliti komu čistega vina, priti na čisto (s čim), priti si na čisto (s kom, s čim, o kom, o čem, glede koga, glede česa), prodajati kaj kot čisto zlato, čisto zlato, vreden čistega zlata, jemati kaj za čisto zlato, Čista desetka!, Čisti računi, dobri prijatelji., Čisti računi, dolga ljubezen., Zrak je čist.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. čistъ, hrv., srb. čȉst, rus. čístyj, češ. čistý < pslov. *čistъ iz ide. korena *sk'hei̯d- *‛čistiti tekočino, cediti’, iz česar je še stprus. skīstan, litov. skýstas ‛redek, tekoč’, latv. šk'īsts ‛redek, čist (o tekočini), precejen’ - več ...
poniglàv ponigláva poniglávo tudi ponigláv ponigláva poniglávo tudi poníglav poníglava poníglavo pridevnik [poniglàu̯ ponigláva poniglávo] tudi [ponigláu̯ ponigláva poniglávo] tudi [poníglau̯ poníglava poníglavo]
    1. slabšalno ki kaj prikriva, naklepa
      1.1. slabšalno ki kaže, izraža tako prikrivanje, naklepanje
    2. ekspresivno ki je nagajiv, navihan
ETIMOLOGIJA: verjetno < *ponikloglav, iz ponikniti + glava, prvotno torej *‛takšen, ki gleda dol, v tla’ - več ...
spredèn spredêna spredêno in sprêden sprêdena sprêdeno tudi spréden sprédena sprédeno pridevnik [spredèn] in [sprêden] tudi [spréden]
    1. ki nastane iz kosmov s sukanjem, tanjšanjem
    2. ekspresivno ki je narejen, zasnovan tako, da so posamezne enote med seboj povezane
ETIMOLOGIJA: spresti
invalíden invalídna invalídno pridevnik [invalídən]
    1. ki ima dolgotrajno telesno, duševno okvaro, ki ga zaradi različnih ovir v okolju, neprilagoditev lahko omejuje, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval v družbi
    3. ekspresivno ki je manj sposoben, nesposoben za kaj
      3.1. ekspresivno ki slabše opravlja kako funkcijo, nalogo ali ne deluje; SINONIMI: ekspresivno jetičen
    4. kot samostalnik v obliki invalidni, invalidna kdor ima dolgotrajno telesno, duševno okvaro, ki ga zaradi različnih ovir v okolju, neprilagoditev lahko omejuje, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval v družbi; SINONIMI: invalid
ETIMOLOGIJA: invalid
nagáčen nagáčena nagáčeno pridevnik [nagáčen]
    1. pri katerem je koža umrle živali zapolnjena s polnilom in oblikovana tako, da se ohrani naravni izgled živali ali njenega dela
      1.1. ki je s čim napolnjen
    2. ekspresivno v katerem je česa veliko, preveč
ETIMOLOGIJA: nagačiti
dekadénten dekadéntna dekadéntno tudi dekadênten dekadêntna dekadêntno pridevnik [dekadéntən] tudi [dekadêntən]
    1. v nekaterih zvezah v obliki dekadentni ki kaže, izraža zavračanje uveljavljenih moralnih vrednot, ki se izkazuje s predajanjem užitkom, razkošnim življenjem; SINONIMI: dekadenčen
      1.1. v nekaterih zvezah v obliki dekadentni ki kaže, izraža tak propad, nazadovanje
      1.2. v nekaterih zvezah v obliki dekadentni ki izstopa zaradi pretirane usmerjenosti v razkošje, predajanje užitkom; SINONIMI: dekadenčen
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. dekadent, angl. decadent) iz frc. décadent, glej dekadenca
osivél osivéla osivélo tudi osivèl osivéla osivélo pridevnik [osivéu̯ osivéla osivélo] tudi [osivèu̯ osivéla osivélo]
    2. ki je dobil sivo barvo las, dlak; SINONIMI: posivel
FRAZEOLOGIJA: osivela glava
ETIMOLOGIJA: osiveti
otopél otopéla otopélo tudi otopèl otopéla otopélo pridevnik [otopéu̯ otopéla otopélo] tudi [otopèu̯ otopéla otopélo]
    1. ki ne reže, ne seka več dobro
    2. ki je neobčutljiv za zunanje dražljaje, ne kaže volje, zavzetosti za kaj; SINONIMI: top
      2.1. ki kaže, izraža tako neobčutljivost, brezvoljnost; SINONIMI: top
    3. ki postane slabo odziven, manj učinkovit
ETIMOLOGIJA: otopeti
posivél posivéla posivélo tudi posivèl posivéla posivélo pridevnik [posivéu̯ posivéla posivélo] tudi [posivȅu̯ posivéla posivélo]
    2. ki je dobil sivo barvo las, dlak; SINONIMI: osivel
ETIMOLOGIJA: posiveti
razoglàv razogláva razoglávo tudi razogláv razogláva razoglávo pridevnik [razoglàu̯ razogláva razoglávo] tudi [razogláu̯ razogláva razoglávo]
    ki je brez pokrivala
ETIMOLOGIJA: raz v pomenu ‛dol, z’ + glava
bahàt baháta baháto pridevnik [bahàt]
    1. ki se (rad) pretirano hvali, izpostavlja s svojimi dejanji, dosežki, premoženjem; SINONIMI: bahaški, bahav
      1.1. ekspresivno ki kaže, izraža tako samohvalo, izpostavljanje; SINONIMI: ekspresivno bahaški, ekspresivno bahav
    2. ekspresivno ki izstopa s svojim videzom, pretirano okrašenostjo; SINONIMI: ekspresivno bahaški, ekspresivno bahav
ETIMOLOGIJA: bahati se
blagopokójen blagopokójna blagopokójno pridevnik [blagopokójən blagopokójna blagopokójno]
    1. privzdignjeno, v nekaterih zvezah v obliki blagopokojni mrtev, pokojen; SINONIMI: neformalno, slabšalno crknjen
      1.1. ekspresivno ki ne obstaja, ne deluje več
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz hrv., srb. blagopòkōjnī, iz blag v pomenu ‛dober’ + pokojen
búčen búčna búčno pridevnik [búčən]
    1. ki je zelo glasen, hrupen
      1.1. ki proizvaja, oddaja zelo glasen zvok, hrup
      1.2. ki ga spremlja zelo glasen zvok, hrup
ETIMOLOGIJA: bučati
črnogléd1 črnogléda črnoglédo pridevnik [čərnoglét čərnogléda čərnoglédo]
    1. ki vse vidi slabo, slabše, kot je, in pričakuje najslabše tudi za prihodnost; SINONIMI: pesimističen
ETIMOLOGIJA: črn + gledati
čúden čúdna čúdno pridevnik [čúdən]
    1. ki se razlikuje od običajnega, znanega
    2. ki se zlasti v vedenju, ravnanju razlikuje od drugih ljudi ali se mu to pripisuje
      2.1. ki kaže, izraža tako različnost v vedenju, ravnanju
    3. ki ga ni mogoče določiti, opredeliti in navadno vzbuja občutek nelagodja
    4. ekspresivno ki vzbuja dvom o moralni neoporečnosti
FRAZEOLOGIJA: biti čudna reč, metati čudno luč na koga, na kaj, Čudna reč.
ETIMOLOGIJA: čudo
dolgopŕst dolgopŕsta dolgopŕsto pridevnik [dou̯gopə̀rst]
    1. ki ima dolge prste
    2. v nekaterih zvezah v obliki dolgoprsti, evfemistično ki krade
STALNE ZVEZE: dolgoprsti plezalček
ETIMOLOGIJA: iz dolgi prsti
enakopráven enakoprávna enakoprávno pridevnik [enakoprávən]
    1. ki ima enake pravice in dolžnosti; SINONIMI: enakovreden
      1.1. ki kaže, izraža prisotnost takih pravic in dolžnosti
    2. ki je po vrednosti, kakovosti, hierarhiji enak, podoben drugemu; SINONIMI: enakovreden
FRAZEOLOGIJA: Vsi drugačni, vsi enakopravni.
ETIMOLOGIJA: iz star. enako pravo ‛enaka pravica’
enakovréden enakovrédna enakovrédno pridevnik [enakowrédən]
    1. ki je po vrednosti, kakovosti, hierarhiji enak, podoben drugemu; SINONIMI: enakopraven
ETIMOLOGIJA: iz enako vreden
glavàt glaváta glaváto pridevnik [glavàt]
    1. ki ima zgornji del oblikovan tako, da spominja na glavo
    2. ekspresivno ki ima veliko glavo
STALNE ZVEZE: glavata kareta, glavata želva, glavati kit
ETIMOLOGIJA: glava
hudôben hudôbna hudôbno pridevnik [hudôbən hudôbna hudôbno]
    1. v nekaterih zvezah v obliki hudobni ki komu želi, povzroča hudo, zlo, slabo
      1.1. ki kaže, izraža tako željo
    2. kot samostalnik v obliki hudobno lastnost, stanje človeka, da komu želi, povzroča hudo, zlo, slabo; SINONIMI: hudoba, hudobija, hudobnost
STALNE ZVEZE: hudobni duh
FRAZEOLOGIJA: hudobni jezik
ETIMOLOGIJA: hudoba
Število zadetkov: 184