Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

teránov teránova teránovo pridevnik [teránou̯ teránova teránovo] ETIMOLOGIJA: teran
titánski2 titánska titánsko in títanski títanska títansko pridevnik [titánski] in [títanski] ETIMOLOGIJA: titan
tránsseksuálni tránsseksuálna tránsseksuálno pridevnik [tráns̄eksuálni]
    ki je v zvezi z osebo, katere spolna identiteta se ne ujema s spolom, opredeljenim, pripisanim ob rojstvu; SINONIMI: transspolni
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz angl. transsexual iz lat. trans ‛prek, čez, onkraj’ + seksualen
tránsspôlni tránsspôlna tránsspôlno pridevnik [tráns̄pôlni]
    1. ki je v zvezi z osebo, katere spolna identiteta se ne ujema s spolom, opredeljenim, pripisanim ob rojstvu; SINONIMI: transseksualni
    2. kot samostalnik v obliki transspolni, transspolna oseba, katere spolna identiteta se ne ujema s spolom, opredeljenim, pripisanim ob rojstvu; SINONIMI: transseksualec
ETIMOLOGIJA: lat. trans ‛prek, čez, onkraj’ + spolni
trikráljevski trikráljevska trikráljevsko pridevnik [trikráljeu̯ski]
    ki je v zvezi s praznikom Svetih treh kraljev
ETIMOLOGIJA: iz trije kralji
trílaterálen trílaterálna trílaterálno pridevnik [trílaterálən] ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem., angl. trilateral, frc. trilatéral iz nlat. trilateralis, iz tri + laterālis ‛stranski’
trípartítni trípartítna trípartítno pridevnik [trípartítni] ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. tripartit, angl., frc. tripartite iz lat. tripartītus iz tri + partīre ‛deliti’
tuberkulózni tuberkulózna tuberkulózno pridevnik [tuberkulózni] ETIMOLOGIJA: tuberkuloza
upepeljèn upepeljêna upepeljêno pridevnik [upepeljèn]
    1. ki je s sežiganjem spremenjen v pepel, navadno za žarni pokop; SINONIMI: kremiran
    2. ekspresivno ki je uničen z ognjem, visoko temperaturo
ETIMOLOGIJA: upepeliti
upesnjeváti upesnjújem nedovršni glagol [upesnjeváti]
    1. izražati, prikazovati kaj kot motiv, temo, zgodbo v pesmi
    2. pisati glasbo za besedilo pesmi
ETIMOLOGIJA: upesniti
vátni vátna vátno pridevnik [vátni]
    del pridevniške zloženke v obliki n-vatni ki je v zvezi z določenim številom vatov
STALNE ZVEZE: vatna ura
ETIMOLOGIJA: vat
vékati vékam nedovršni glagol [vékati]
    1. ekspresivno izražati čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali bolečino s solzami in zateglimi glasovi
    2. ekspresivno izražati nezadovoljstvo s pretiranim pritoževanjem, negodovanjem
    3. ekspresivno prihajati iz rodil
ETIMOLOGIJA: = nar. hrv., srb. vékati ‛vreščati’, rus. vjákatь ‛jokati, čvekati’, iz onomatopeje pslov. *, ki posnema pri jokanju nastale glasove - več ...
vêrzni vêrzna vêrzno pridevnik [vêrzni] STALNE ZVEZE: verzni prestop
ETIMOLOGIJA: verz
vézniški vézniška vézniško pridevnik [vézniški] STALNE ZVEZE: vezniška beseda
ETIMOLOGIJA: veznik
vídrin vídrina vídrino pridevnik [vídrin] ETIMOLOGIJA: vidra
vnúkov vnúkova vnúkovo pridevnik [wnúkou̯ wnúkova wnúkovo] ETIMOLOGIJA: vnuk
vóltni vóltna vóltno pridevnik [vóltni]
    del pridevniške zloženke v obliki n-voltni ki je v zvezi z določenim številom voltov
ETIMOLOGIJA: volt
vozíščni vozíščna vozíščno pridevnik [vozíščni] ETIMOLOGIJA: vozišče
vršáti vrším nedovršni glagol [vəršáti]
    1. oddajati glasen šumeč zvok, značilen zlasti za veter
      1.1. premikati se ob oddajanju takega zvoka
    2. brezosebno, ekspresivno povzročati glasne, med seboj pomešane glasove ob izražanju vznemirjenja, razburjenja, navadno kot del množice
      2.1. brezosebno, ekspresivno čutiti, izražati vznemirjenje, razburjenje, navadno kot del množice
    3. ekspresivno jezno, razburjeno govoriti
FRAZEOLOGIJA: završati kje kot v panju
ETIMOLOGIJA: verjetno < pslov. *vъršati, dalje sorodno z litov. ur̃sti, ur̃šti ‛godrnjati, negodovati, renčati’, iz onomatopeje urs, ki posnema neprijazne človeške ali naravne glasove - več ...
zabučáti zabučím dovršni glagol [zabučáti]
    1. oddati ali začeti oddajati močen, globok zvok, zlasti ob nekaterih naravnih pojavih
      1.1. premakniti se ob oddajanju takega zvoka
    2. navadno brezosebno, ekspresivno z govorjenjem, kričanjem, premikanjem, navadno več oseb, povzročiti ali začeti povzročati močne, globoke zvoke, hrup
      2.1. ekspresivno pojaviti se, izraziti se kot tak zvok
    3. navadno brezosebno zaznati ali začeti zaznavati v sebi neprijeten, glasen, globok zvok, zlasti ob slabem počutju ali vznemirjenosti
    4. ekspresivno pojaviti se v veliki meri, tako da je to očitno, zaznavno
ETIMOLOGIJA: bučati
Število zadetkov: 2466