dopolniti -im/-em (dopolniti, dopelniti, dopalniti, depolniti, dupolniti, dopulniti) dovršni glagol1. kdo/kaj; kaj, (v čem) dati (k) čemu še kaj, kar manjka; SODOBNA USTREZNICA: dopolniti
1.1 s svojo prisotnostjo narediti, da kaj obstaja v največji možni meri ali najboljši možni obliki
2. z aktivnostjo doseči uresničitev
2.1 kdo; kaj, (za koga, s čim) kakega dejanja; SODOBNA USTREZNICA: storiti
2.1.1 z izglagolskim samostalnikom, z oslabljenim pomenom, kdo; kaj, zoper kaj, s kom izraža dovršitev dejanja, kot ga določa samostalnik
2.2 kdo; kaj, (skozi koga) česa zahtevanega, obvezujočega; SODOBNA USTREZNICA: izpolniti
2.3 kdo; kaj, na kom česa obljubljenega, napovedanega; SODOBNA USTREZNICA: izpolniti
2.3.1 nedov., kdo; kaj, (s čim) delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo; SODOBNA USTREZNICA: izpolnjevati
2.4 kdo; kaj, v kom česa zamišljenega, želenega; SODOBNA USTREZNICA: udejanjiti
3. kdo; kaj, s kom narediti, izvesti kaj do konca; SODOBNA USTREZNICA: dokončati
3.1 uspešno končati kako delo, opravilo; SODOBNA USTREZNICA: opraviti
4. kdo; kaj, med kom, nad kom z dejanjem narediti, da kdo spozna kako lastnost, stanje; SODOBNA USTREZNICA: pokazati
5. v zvezi z leto, kdo; kaj živeti do pričakovane dobe; SODOBNA USTREZNICA: dopolniti
5.1 v zvezi dopolniti čislo dni koga, kdo; kaj pustiti, omogočiti komu živeti do pričakovane dobe
6. kdo prenehati živeti; SODOBNA USTREZNICA: umreti
FREKVENCA: približno 300 pojavitev v 30 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.