klokaESSJ klóka
klọ́ka f ‘cerkveni lestenec’ (Pleteršnik po Janežiču); klʼọ̑ka ‘lestenec’ (Čiginj – SLA), klu̯ọ̑ka ‘isto’ (Most na Soči – SLA), kluọ̑ka (Grahovo ob Bači – SLA).Isln. *kłòka f ‘cerkveni lestenec’.srlat. cloc(c)a ‘zvon’ (Bezlaj ESSJ: II:46; Battisti, Alessio 1950–1957: 904) oz. bolj verjetno stfurl. *cloca; kulturna izposojenka iz krščanske terminologije.Srlat. cloc(c)a je bilo prek hiberno lat. clocca ‘zvon’ (7. st. – Adomnán) najverjetneje od irskih misijonarjev izposojeno iz zgodnje stir. clocc ‘zvon’ (L. Repanšek, ustno), srkimr. cloch ‘zvon’ (Bezlaj ESSJ l.c.; Walde, Hofmann 1938–1954: I:227) onomatopejskega izvora (Matasović 2009: 209).
V rom. jezikih se je izposojenka začela uporabljati kot metaforično poimenovanje cerkvenih lestencev.
Navadno se iz iste kelt. predloge izvaja stvn. glocka ‘zvon’, klocke ‘isto’, srvn. glocke, nvn. Glocke ‘zvon’, stagl. glogga (Kluge 1995: 328), a L. Repanšek, ustno, opozarja na možnost, da je bil leksem v germ. jezike zaradi uvrstitve med nazalne osnove ženskega spola izposojen iz srlat.
Na širši areal te izposojenke v slovenščini kaže koka f ‘lestenec’, kar se je fonetično razvilo iz isln. *kłòka ‘cerkveni lestenec’.[Metka Furlan]
FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.