cevgESSJ cẹv
cë̀vꭓ m, g cëvhà ‘rokodelsko orodje’ (kor. rož. – Šašel 1957), cèvh ‘orodje’ (Kattnig 2017), z labializiranim ẹ̑ pred u̯ kor. cöu̯h ‘orodje’ (Kelemina, ČJKZ III, 1921–1922, 37 po Lessiaku); z izpadom izglasnega spirantičnega -ꭓ gor. cẹ̑v ‘orodje’ (Pleteršnik), kor. podjun. cè:w, g -a ‘isto’ (TSVK).16. st.: zeug ‘orožje’, po metafori ‘hlapec’ (Dalmatin 1584 – Gradivo SKJ16); 17. st.: zeukantverhu ‘Instrument, Werckzeug’ (Megiser 1603), tj. *cevg k antverhu *‘orodje za obrt/rokodelstvo’; 18. st.: delni zeuh ‘Werkzeug, orudje, branduſs, orodje’ (Gutsman 1789) z adj delni ‘deloven’ iz dẹ́lo ‘labor’, ki nadomešča prvi člen n. kompoz Werk-.Isln. dial. cẹ̑u̯g m ‘orodje’.srvn. zeug ‘rokodelsko orodje; naprava’ poleg ziug ‘isto’ (Lexer 1872–1878), kar je identično z nvn. Zeug ‘stvar, reč; blago; vojaška oprema, orožje’.Na nastanek pomena ‘rokodelsko orodje; naprava’ v simpleksu je verjetno vplival srvn. kompoz wërc-ziug ‘orodje’, nvn. Werkzeug ‘isto’, dobesedno *‘stvari za delo’. Le v 16. in 17. st. potrjeno berkzeug ‘Werckzeug, inſtrumenta’ (Megiser 1592; Megiser 1603) [berkcevg], pri Trubarju 1557 berzeug ‘orodje, naprava’ z izpadlim -k-, je bilo izposojeno iz srvn. ali nvn. bav. werkzeug (Jazbec 2007: 30). Štaj. cẹ̑jọk ‘rokodelsko orodje’ (Miklavž na Dravskem polju – Kelemina l.c.) z zaporedjem ẹ̑j kaže na izposojenko *cẹ̑jg iz preglašene srvn. oblike *zeüg kot fonetičnega razvoja iz srvn. zeug < ziug (Kelemina l.c.; Striedter-Temps 1963: 100, 18s.; Bezlaj ESSJ: I:63), pri čemer je ọ interno sln. anaptiktičnega izvora.
Iz iste srvn. fonetične stopnje, a v drugačnem pomenu je bilo izposojeno hrv. kajk. cȇ̦jk m, g c'e̦jga ‘vrsta preproste tkanine’ (Lipljin 2002).[Metka Furlan]
FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.