dopolnjen -a -o (dopolnen, dopolnjen, dopalnjen, dopelnen, depolnen, dopulnjen, doponen, dopulnen) deležnik1. ki je dodan k čemu, kjer je prej manjkal; SODOBNA USTREZNICA: dopolnjen
2. ki je razvil dobre, pozitivne lastnosti v največji možni meri; SODOBNA USTREZNICA: izpopolnjen
2.1 ki obstaja v največji možni meri; SODOBNA USTREZNICA: popoln
3. ki je narejen, izveden do konca; SODOBNA USTREZNICA: dokončan, opravljen
3.1 ki zaradi uresničenosti v polni meri preneha obstajati; SODOBNA USTREZNICA: dopolnjen, končan
4. navadno v zvezah s čas, dan ipd.
4.1 ki je začel obstajati
4.2 ki je prenehal trajati; SODOBNA USTREZNICA: končan
5. ki je obljubljen, napovedan in je z dejavnostjo uresničen; SODOBNA USTREZNICA: izpolnjen
6. ki je zahtevan, obvezujoč in je z dejavnostjo uresničen; SODOBNA USTREZNICA: izpolnjen
7. ki je zamišljen, želen in je z dejavnostjo uresničen; SODOBNA USTREZNICA: udejanjen
FREKVENCA: 239 pojavitev v 22 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.